04-05-2021, 07:58
Ob svojem prvotnem komentarju včerajšnje javne predstavitve sem zapisal, da so se številni govorniki osredotočili na docela nepomembna vnašanja in s tem dajali legitimnost določenim rešitvam.
Eden takšnih je izpostavljanje pomena posameznega športnega združenja, ki je bila rdeča nit številnih govornikov. To je vprašanje, ki spada v okvir zakona o športu, nikakor pa v svojem bistvu to ni vprašanje, ki bi bilo kakorkoli povezano z zakonom o orožju in sorodnih sredstvih ter družbeno legitimnih ciljih tega. Določen posameznik zgolj zaradi tega, ker se želi udejstvovati v določeni športni panogi, ne postane za posest primeren. Na drugi strani, v kolikor je posameznik primeren posestnik/uporabnik, je docela nepomembno zaradi kakšnega razloga želi določeno sredstvo posedovati. Namesto, da bi zainteresirana, predvsem pa strokovna javnost, kategorično zavrnila takšno neustrezno rešitev, to prav vsi sprejemajo, pri tem pa so nekateri le poudarili pomen njihove zveze, združenja,… Pristajanje na takšne nesmisle nato privede do absurdov, ko pri zakonu o orožju in sorodnih sredstvih aktivno sodeluje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Olimpijski komite Slovenije, ipd. Ponovno, kot že mnogokrat poudarjeno, vedno se je treba vprašati ,kaj so družbeno legitimni cilji določenega zakona, ne nazadnje, kaj z določenim pristopom dosežemo.
Iz izvajanja številnih se je jasno videlo, kako zainteresirana javnost celo podpira diskriminacijo. Oglejmo si razpravo o posojanju ter prepuščanju sredstva v uporabo. Namesto, da si posamezne skupine poizkušajo izboriti poseben »privilegij«, bi se morali vprašati, zakaj bi se moralo nekaj sploh regulirati, oziroma kakšne bi bile posledice v kolikor se to nebi. Ali je nekdo lovec, športni strelec, rekreativni strelec, oseba, ki se ukvarja s strelstvom, kot prostočasno dejavnostjo, zbiralec, ki orožje nosi (samoobramba, industrija varovanja, institucionalni uporabnik), ali vrsto drugih družbeno neproblematičnih vlog in načinov uporabe, je popolnoma vseeno! Z operativnega vidika posojanje ognjenega strelnega sredstva na tistega, ki le to posoja, nalaga večjo odgovornost, saj je odgovoren ne le z sebe, temveč tudi za ravnanje osebe, kateri sredstvo prepusti v uporabo. Tako so ključni dejavniki za to, da ne pride do nezaželenih družbenih posledic; njegove izkušnje in osebna zrelost. Namesto pisanja izjem, komu bi se takšno ravnanje lahko dopustilo, bi bila ustrezna rešitev, komu se to nebi. Tako bi bil ustreznejši pristop da se to ne dopusti tistim, ki imajo maj od x let izkušenj in so mlajši od y let (primer 3 leta izkušenj in 21 let).
Nekaj podobnega se dogaja s sedanjimi zbiratelji. Vse težave s pravicami teh v zvezi z uporabo sredstev, ki jih imajo v svojih zbirkah, načinom shranjevanja le teh ,ipd., so posledica pristajanja na docela nepotrebno in nesmiselno ločevanje. V kolikor nekdo želi sredstva zgolj posedovati in jih nikoli uporabljati, je raven znanj, ki jih potrebuje za to, da ne pride do nezaželenih družbenih posledic, nekoliko manjša, kot nekdo, ki želi sredstva aktivno uporabljati. Temu konceptu bi morala slediti tudi dovoljenja, kar sedaj ni primer. V primeru aktivnih uporabnikov se glede na specifičnost (kompleksnost) delita dve pod-kategoriji; lovci ter osebe, ki sredstva nosijo za potrebe samoobrambe. Sedanje drobljenje, razen administrativnih ovir vsem vpletenim, ne prinaša prav nobene dodane vrednosti!
Zanimiva je bila razprava o medsebojni primerljivosti sredstev glede na njihovo potencialno nevarnost ter raven poseben zakonske regulacije. Omenjen je bil lok in samostrel, s pomočjo katerih lahko storilec zlahka streže po zdravju in celo življenju soljudi, na drugi strani pa so regulirana nekatera sredstva, ki so glede na svoje tehnične lastnost manj učinkovita, ali celo neučinkovita (delaborirana), ki pa navzlic temu ostajajo visoko zakonsko regulirana. Temeljno pravilo bi moralo biti, da mora obstajati medsebojna primerljivost sredstev, to pa mora odražati raven posebne zakonske regulacije. Sedaj je zadeva, kot se že mnogokrat izpostavil, docela arbitrarna, kar je nesprejemljivo.
Dušilniki poka in moderatorji poka. Razprava o teh je bila nadvse zabavna, saj je bilo v nekaterih izvajanjih moč jasno videti poizkus, kako se od nečesa distancirat, v okviru tega pa je bilo slišati strokovno docela nesmiselne trditve. Ne le to, takšen neustrezen pristop ustvarja absurdne situacije in docela nepotrebne zaplete! Morda zgolj pretekli primer tovrstnih poizkusov, ki se sedaj maščujejo. V silni želji opredeliti »nadpovprečno nevarna sredstva (vojaška)« se je nekomu utrnila briljantna ideja o obstoju nastavka za bajonet. Vsebinsko popoln nesmisel, ki bo sedaj predstavljal težave pri kategorizaciji stoletje in več starih repetrinih pušk. V kolikor je nekdo primeren za posest/uporabo potencialno bolj nevarnih sredstev, potem ni razloga, da mu družba ne bi zaupala, da sredstev ne bo zlorabljal. V kolikor nekdo ni primeren za posest/uporabo potencialno bolj nevarnih sredstev, potem je posest dušilnika poka še najmanjši problem.
V enem od izvajanj je bilo izpostavljena težava definicije, kaj pomeni »v vojaški uporabi« in ali se to na naša na našo vojsko, tuje,… Ponovno smo se ujeli v docela nesmiselne definicije, ki so zgolj same sebi namen, ob tem grenijo življenje vsem vpletenim, v prav ničemer pa ne predstavljajo dodane vrednosti s stališča legitimnih družbenih interesov na tej zakonodaji. Bereta M92FS je službena pištola SV, FN F200S puška. Sta zgolj zaradi te lastnosti kaj bolj problematični kot kaka druga puška ali pištola, ki to ni?
Morda še ena misel. Samo dejstvo, da se v Slovenji ne dogajajo ekscesi s sredstvi, ki so v lasti posameznikov, apriorni še ne pomeni, da je zakonodaja na tem področju ustrezna! Navzlic temu, da nedvomno imamo nekatere ustrezne rešitve, naša zakonodaja vsebuje vrsto nesmislov, ki neposredno kršijo temeljna pravila nomotehnike, kar je nesprejemljivo in bi si zaslužilo obsodbo prav vseh. Naj zaključim z že večkrat poudarjenim. Vedno bi morali dosledno slediti pravilom nomotehnike, ki veljajo na področju oblikovanja zakonodaje! Poleg tega bi morali brezkompromisno upoštevati strokovnost, kar prav tako ni praksa. Operativno je osrednji dejavnik posameznik in njegova neprimernost, oziroma primernost. Vse ostalo je drugotnega pomena in v velikem delu zgolj samo sebi namen. Žal celo del zainteresirane, oziroma strokovne javnosti na teh izhodiščih ne vztraja, kar se je žal videlo na včerajšnji predstavitvi mnenj, ravno to pa se bedno znova maščuje.
Eden takšnih je izpostavljanje pomena posameznega športnega združenja, ki je bila rdeča nit številnih govornikov. To je vprašanje, ki spada v okvir zakona o športu, nikakor pa v svojem bistvu to ni vprašanje, ki bi bilo kakorkoli povezano z zakonom o orožju in sorodnih sredstvih ter družbeno legitimnih ciljih tega. Določen posameznik zgolj zaradi tega, ker se želi udejstvovati v določeni športni panogi, ne postane za posest primeren. Na drugi strani, v kolikor je posameznik primeren posestnik/uporabnik, je docela nepomembno zaradi kakšnega razloga želi določeno sredstvo posedovati. Namesto, da bi zainteresirana, predvsem pa strokovna javnost, kategorično zavrnila takšno neustrezno rešitev, to prav vsi sprejemajo, pri tem pa so nekateri le poudarili pomen njihove zveze, združenja,… Pristajanje na takšne nesmisle nato privede do absurdov, ko pri zakonu o orožju in sorodnih sredstvih aktivno sodeluje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Olimpijski komite Slovenije, ipd. Ponovno, kot že mnogokrat poudarjeno, vedno se je treba vprašati ,kaj so družbeno legitimni cilji določenega zakona, ne nazadnje, kaj z določenim pristopom dosežemo.
Iz izvajanja številnih se je jasno videlo, kako zainteresirana javnost celo podpira diskriminacijo. Oglejmo si razpravo o posojanju ter prepuščanju sredstva v uporabo. Namesto, da si posamezne skupine poizkušajo izboriti poseben »privilegij«, bi se morali vprašati, zakaj bi se moralo nekaj sploh regulirati, oziroma kakšne bi bile posledice v kolikor se to nebi. Ali je nekdo lovec, športni strelec, rekreativni strelec, oseba, ki se ukvarja s strelstvom, kot prostočasno dejavnostjo, zbiralec, ki orožje nosi (samoobramba, industrija varovanja, institucionalni uporabnik), ali vrsto drugih družbeno neproblematičnih vlog in načinov uporabe, je popolnoma vseeno! Z operativnega vidika posojanje ognjenega strelnega sredstva na tistega, ki le to posoja, nalaga večjo odgovornost, saj je odgovoren ne le z sebe, temveč tudi za ravnanje osebe, kateri sredstvo prepusti v uporabo. Tako so ključni dejavniki za to, da ne pride do nezaželenih družbenih posledic; njegove izkušnje in osebna zrelost. Namesto pisanja izjem, komu bi se takšno ravnanje lahko dopustilo, bi bila ustrezna rešitev, komu se to nebi. Tako bi bil ustreznejši pristop da se to ne dopusti tistim, ki imajo maj od x let izkušenj in so mlajši od y let (primer 3 leta izkušenj in 21 let).
Nekaj podobnega se dogaja s sedanjimi zbiratelji. Vse težave s pravicami teh v zvezi z uporabo sredstev, ki jih imajo v svojih zbirkah, načinom shranjevanja le teh ,ipd., so posledica pristajanja na docela nepotrebno in nesmiselno ločevanje. V kolikor nekdo želi sredstva zgolj posedovati in jih nikoli uporabljati, je raven znanj, ki jih potrebuje za to, da ne pride do nezaželenih družbenih posledic, nekoliko manjša, kot nekdo, ki želi sredstva aktivno uporabljati. Temu konceptu bi morala slediti tudi dovoljenja, kar sedaj ni primer. V primeru aktivnih uporabnikov se glede na specifičnost (kompleksnost) delita dve pod-kategoriji; lovci ter osebe, ki sredstva nosijo za potrebe samoobrambe. Sedanje drobljenje, razen administrativnih ovir vsem vpletenim, ne prinaša prav nobene dodane vrednosti!
Zanimiva je bila razprava o medsebojni primerljivosti sredstev glede na njihovo potencialno nevarnost ter raven poseben zakonske regulacije. Omenjen je bil lok in samostrel, s pomočjo katerih lahko storilec zlahka streže po zdravju in celo življenju soljudi, na drugi strani pa so regulirana nekatera sredstva, ki so glede na svoje tehnične lastnost manj učinkovita, ali celo neučinkovita (delaborirana), ki pa navzlic temu ostajajo visoko zakonsko regulirana. Temeljno pravilo bi moralo biti, da mora obstajati medsebojna primerljivost sredstev, to pa mora odražati raven posebne zakonske regulacije. Sedaj je zadeva, kot se že mnogokrat izpostavil, docela arbitrarna, kar je nesprejemljivo.
Dušilniki poka in moderatorji poka. Razprava o teh je bila nadvse zabavna, saj je bilo v nekaterih izvajanjih moč jasno videti poizkus, kako se od nečesa distancirat, v okviru tega pa je bilo slišati strokovno docela nesmiselne trditve. Ne le to, takšen neustrezen pristop ustvarja absurdne situacije in docela nepotrebne zaplete! Morda zgolj pretekli primer tovrstnih poizkusov, ki se sedaj maščujejo. V silni želji opredeliti »nadpovprečno nevarna sredstva (vojaška)« se je nekomu utrnila briljantna ideja o obstoju nastavka za bajonet. Vsebinsko popoln nesmisel, ki bo sedaj predstavljal težave pri kategorizaciji stoletje in več starih repetrinih pušk. V kolikor je nekdo primeren za posest/uporabo potencialno bolj nevarnih sredstev, potem ni razloga, da mu družba ne bi zaupala, da sredstev ne bo zlorabljal. V kolikor nekdo ni primeren za posest/uporabo potencialno bolj nevarnih sredstev, potem je posest dušilnika poka še najmanjši problem.
V enem od izvajanj je bilo izpostavljena težava definicije, kaj pomeni »v vojaški uporabi« in ali se to na naša na našo vojsko, tuje,… Ponovno smo se ujeli v docela nesmiselne definicije, ki so zgolj same sebi namen, ob tem grenijo življenje vsem vpletenim, v prav ničemer pa ne predstavljajo dodane vrednosti s stališča legitimnih družbenih interesov na tej zakonodaji. Bereta M92FS je službena pištola SV, FN F200S puška. Sta zgolj zaradi te lastnosti kaj bolj problematični kot kaka druga puška ali pištola, ki to ni?
Morda še ena misel. Samo dejstvo, da se v Slovenji ne dogajajo ekscesi s sredstvi, ki so v lasti posameznikov, apriorni še ne pomeni, da je zakonodaja na tem področju ustrezna! Navzlic temu, da nedvomno imamo nekatere ustrezne rešitve, naša zakonodaja vsebuje vrsto nesmislov, ki neposredno kršijo temeljna pravila nomotehnike, kar je nesprejemljivo in bi si zaslužilo obsodbo prav vseh. Naj zaključim z že večkrat poudarjenim. Vedno bi morali dosledno slediti pravilom nomotehnike, ki veljajo na področju oblikovanja zakonodaje! Poleg tega bi morali brezkompromisno upoštevati strokovnost, kar prav tako ni praksa. Operativno je osrednji dejavnik posameznik in njegova neprimernost, oziroma primernost. Vse ostalo je drugotnega pomena in v velikem delu zgolj samo sebi namen. Žal celo del zainteresirane, oziroma strokovne javnosti na teh izhodiščih ne vztraja, kar se je žal videlo na včerajšnji predstavitvi mnenj, ravno to pa se bedno znova maščuje.
