07-12-2013, 22:33
Tema je zašla, a vendar... Osebno sem načeloma proti kakršnem koli zadoževanju, še vso naslednje leto bom odplačeval 130€ potrošniškega kredita, ki sem ga porabil za nakup avtomobila. Teh 130€ se mi krepko pozna pri mesečnem proračunu. Načeloma govorim zato, ker je za večje naložbe včasih pač treba najeti kredit. Vendar ne za karkoli. Osebno ne bi nikoli najemal kredita zaradi finančnega kritja 10-dnevnega oddiha, za nakup delnic, zaradi rojstnodnevnih zabav, božičnih daril in podobnih zadev. Kredit pa se mi zdi smiselno najeti za reševanje stanovanjskega vprašanja, ker je učinek viden takoj. V primeru namenskega varčevanja pa bi bilo na isti rezultat treba čakati 20 let, vmes pa učinkuje inflacija...
Na makroenkonomskem področju pa vidim katastrof, ko firma tik pred iztekom leta najame kredit (vir sredstev), ter ga vključi v letno bilanco, zato da zamaskrira izgubo in prikaže dobiček.
Drug problem pa je npr. gradbeništvo, za gradbene projekte se je najemal kredit, nato pa so realizirali poslovni rezultat, še preden so bile zgrajene enote sploh prodane.
Tretji problem je, ko pride do sovražnega prevzema, in prevzemna firma za svoje kredite zastavi prevzeto firmo, hkrati pa jo obremeni z odplačevanjem istega kredita.
Problem je tudi, ker se zaradi nespametne porabe zadolžujejo tako ljudje (potovanja, medsebojna obdarovanja), podjetja (za tvegane prevzeme drugih firm, za pokrivanje izgub), občine (za razne lučke, prireditve), kot tudi država (za pokrivanje starih obveznosti, za pokrivanje raznih privilegijev elite, za razne dokapitalizacije lastnih izgubarskih firm, pokrivanje bančnih lukenj)...
Osebno stremim k temu, da vsaj nekaj malega prihranim, zato da kasneje pokrijem pričakovane večje stroške (registracija avtomobila, servis avta, plačilo članarin, zavarovanj, davkov...) Tako živim s pozitivno nulo, po naravi pa nisem mešetar, da bi žical ljudi in od vsakega posla spravil nekaj drobiža v denarnico, skratka dobička ne znam ustvarit, raje racionaliziram porabo. Zato mi je zaposlitev v javnem sektorju (kjer vse teče v predpisanih tirnicah) precej bolj domača kot pa v realnem gospodarstvu (kjer je na vsakem koraku tveganje). Zato pri svojem delu sledim spoštovanju do gospodarstva na način, da izdam odločbe še isti dan, ko dobim vlogo na mizo. Tako ni možnosti da bi zamudil roke, "miza" je ves čas prazna, stranke pa zadovoljne.
Na makroenkonomskem področju pa vidim katastrof, ko firma tik pred iztekom leta najame kredit (vir sredstev), ter ga vključi v letno bilanco, zato da zamaskrira izgubo in prikaže dobiček.
Drug problem pa je npr. gradbeništvo, za gradbene projekte se je najemal kredit, nato pa so realizirali poslovni rezultat, še preden so bile zgrajene enote sploh prodane.
Tretji problem je, ko pride do sovražnega prevzema, in prevzemna firma za svoje kredite zastavi prevzeto firmo, hkrati pa jo obremeni z odplačevanjem istega kredita.
Problem je tudi, ker se zaradi nespametne porabe zadolžujejo tako ljudje (potovanja, medsebojna obdarovanja), podjetja (za tvegane prevzeme drugih firm, za pokrivanje izgub), občine (za razne lučke, prireditve), kot tudi država (za pokrivanje starih obveznosti, za pokrivanje raznih privilegijev elite, za razne dokapitalizacije lastnih izgubarskih firm, pokrivanje bančnih lukenj)...
Osebno stremim k temu, da vsaj nekaj malega prihranim, zato da kasneje pokrijem pričakovane večje stroške (registracija avtomobila, servis avta, plačilo članarin, zavarovanj, davkov...) Tako živim s pozitivno nulo, po naravi pa nisem mešetar, da bi žical ljudi in od vsakega posla spravil nekaj drobiža v denarnico, skratka dobička ne znam ustvarit, raje racionaliziram porabo. Zato mi je zaposlitev v javnem sektorju (kjer vse teče v predpisanih tirnicah) precej bolj domača kot pa v realnem gospodarstvu (kjer je na vsakem koraku tveganje). Zato pri svojem delu sledim spoštovanju do gospodarstva na način, da izdam odločbe še isti dan, ko dobim vlogo na mizo. Tako ni možnosti da bi zamudil roke, "miza" je ves čas prazna, stranke pa zadovoljne.