19-03-2017, 19:43
Glede na dogodke zadnjih nekaj dni, se bom dotaknil treh tem.
Kot ste sedaj nedvomno že vsi seznanjeni, že dolgo apeliram na zainteresirano javnost, da bi ta oblikovala nekatera poenotena stališča in ta tudi enotno naslovila ciljnim skupinam. Ker se še kako dobro zavedam, kako težavno je nadrediti prve korake v tej smeri, sem oblikoval apel parlamentu in vladi, vse v želji, da bi vsakdo izmed zainteresirane javnosti imel nabor misli in iztočnih, ki bi mu lahko služile za pripravo lastnega sestavka na to temo. Množica sporočil, ki bi jih omenjeni institucij prejeli, bi namreč nedvomno imeli pomembno sporočilno vrednost. Prav tako bi nekateri deli lahko služili, kot stične točke različnih delov zainteresirane javnosti in iztočnica za pogovor o njih. Nadalje je bilo besedilo koncipirano tudi na način, da bi lahko služilo za pogovor ali pisanje, ki bi bilo naslovljeno tudi na širšo javnost, saj slednja prestavlja pomemben faktor pri nadaljnjih odločitvah politične sfere. Ne nazadnje sem se nekaterim temam, ki jih posamezniki radi vpletate v besedila, namenoma izognil, saj ocenjujem, da za rešitev nastale problematike ne prinašajo dodane vrednoti, na drugi strani pa same po sebi močno razdvajajo.
Priznati moram, da sem bil nad izredno mlačnim odzivom na objavljeno besedilo, dokaj osupel in vedno teže razumem koncept, ki ga nekateri posamezniki očitno sledite, podobno pa velja tudi za obstoječe organizacije.
Druga tema se dotika delovanja obstoječih organizacij, ki naj bi združevale zainteresirano javnost. Na tem mestu se bom dotaknil zgolj vprašanja že znanega predloga MNZ za področje strelišč. Slovenija je majhna, to pa pomeni, da imamo relativno majhno število posameznikov, ki imajo ustrezna znanja za sodelovanje pri takšnem projektu, kot je priprava zakonodajnega predloga in analiza predlaganih rešitev, seveda iz vseh strokovnih vidikov. Če odštejemo tiste posaemznike, ki pri tem zaradi vrste razlogov niso pripravljeni sodelovati, kaj hitro ugotovimo, da je veliko vprašanje, ali smo na nivoju celotne države sposobni sestaviti eno resno strokovno skupino. Navzlic temu, so se obstoječe organizacije zainteresirane javnosti odločile, da se bo dela lotila vsaka za sebe avtonomno, oziroma, da so nekateri celo ocenili se to njih pač ne tiče. Ob takem pristopu se bomo na koncu ponovno vsi čudili, kako to, da nismo uspeli sestaviti kakovostne zakonodaje.
Že pri velikih državah z velikimi organizacijami zainteresirane javnosti, ki razpolagajo z resnimi finančnimi sredstvi, takšno drobljenje pomeni nepotrebno in problematično drobljenje virov, v primeru Slovenije pa človek takšno ravnanje razume še toliko teže.
Kot tretjega se bom dotaknil še prenosa evropske zakonodaje v nacionalno. Načeloma je res, da te ni potrebno prenašati vanjo ravno dobesedno, ob upoštevanju nekaterih prevodov slednje, to velja še toliko bolj, na drugi strani pa se je potrebno zavedati, da so se na tem področju v preteklosti uveljavile nekatere prakse. Večinoma se v nacionalne zakonodaje dokaj brezkompromisno zapisujejo rešitve sprejete na evropskem nivoju, kar ne nazadnje »spodbuja« tudi evropska komisija. Ne gre namreč spregledati, da države ne le, da morajo poskrbeti za prenos, temveč komisija ocenjuje, ali je bil ta primeren, v kolikor pa oceni, da nacionalni ukrepi za prenos niso bili zadostni, proti takšni državi na Sodišču evropske unije sproži sodni postopek. V kolikor slednje v sodbi pritrdi komisiji, je lahko država obsojena na finančno kazen, ki je lahko določena v enkratnem znesku, poleg tega pa še dodatno za vsak dodatni dan, dokler se stanje ne sanira.
Kar se tiče Slovenije, ta dokaj dosledno sledi na evropskem nivoju sprejetim pravilom, običajno pa smo pri nekaterih rešitvah, ki jih uvajamo, še celo nekoliko bolj strogi, kot to od nas zahteva Komisija. Pri tem pa ne gre zanemariti niti dejstva, da pri samem prenosu s stališča samih področij pač nismo docela dosledni.
Tako vprašanje prenosa evropske zakonodaje v nacionalno ni le strokovne narave, temveč ima bistveno širšo dimenzijo.
Kot ste sedaj nedvomno že vsi seznanjeni, že dolgo apeliram na zainteresirano javnost, da bi ta oblikovala nekatera poenotena stališča in ta tudi enotno naslovila ciljnim skupinam. Ker se še kako dobro zavedam, kako težavno je nadrediti prve korake v tej smeri, sem oblikoval apel parlamentu in vladi, vse v želji, da bi vsakdo izmed zainteresirane javnosti imel nabor misli in iztočnih, ki bi mu lahko služile za pripravo lastnega sestavka na to temo. Množica sporočil, ki bi jih omenjeni institucij prejeli, bi namreč nedvomno imeli pomembno sporočilno vrednost. Prav tako bi nekateri deli lahko služili, kot stične točke različnih delov zainteresirane javnosti in iztočnica za pogovor o njih. Nadalje je bilo besedilo koncipirano tudi na način, da bi lahko služilo za pogovor ali pisanje, ki bi bilo naslovljeno tudi na širšo javnost, saj slednja prestavlja pomemben faktor pri nadaljnjih odločitvah politične sfere. Ne nazadnje sem se nekaterim temam, ki jih posamezniki radi vpletate v besedila, namenoma izognil, saj ocenjujem, da za rešitev nastale problematike ne prinašajo dodane vrednoti, na drugi strani pa same po sebi močno razdvajajo.
Priznati moram, da sem bil nad izredno mlačnim odzivom na objavljeno besedilo, dokaj osupel in vedno teže razumem koncept, ki ga nekateri posamezniki očitno sledite, podobno pa velja tudi za obstoječe organizacije.
Druga tema se dotika delovanja obstoječih organizacij, ki naj bi združevale zainteresirano javnost. Na tem mestu se bom dotaknil zgolj vprašanja že znanega predloga MNZ za področje strelišč. Slovenija je majhna, to pa pomeni, da imamo relativno majhno število posameznikov, ki imajo ustrezna znanja za sodelovanje pri takšnem projektu, kot je priprava zakonodajnega predloga in analiza predlaganih rešitev, seveda iz vseh strokovnih vidikov. Če odštejemo tiste posaemznike, ki pri tem zaradi vrste razlogov niso pripravljeni sodelovati, kaj hitro ugotovimo, da je veliko vprašanje, ali smo na nivoju celotne države sposobni sestaviti eno resno strokovno skupino. Navzlic temu, so se obstoječe organizacije zainteresirane javnosti odločile, da se bo dela lotila vsaka za sebe avtonomno, oziroma, da so nekateri celo ocenili se to njih pač ne tiče. Ob takem pristopu se bomo na koncu ponovno vsi čudili, kako to, da nismo uspeli sestaviti kakovostne zakonodaje.
Že pri velikih državah z velikimi organizacijami zainteresirane javnosti, ki razpolagajo z resnimi finančnimi sredstvi, takšno drobljenje pomeni nepotrebno in problematično drobljenje virov, v primeru Slovenije pa človek takšno ravnanje razume še toliko teže.
Kot tretjega se bom dotaknil še prenosa evropske zakonodaje v nacionalno. Načeloma je res, da te ni potrebno prenašati vanjo ravno dobesedno, ob upoštevanju nekaterih prevodov slednje, to velja še toliko bolj, na drugi strani pa se je potrebno zavedati, da so se na tem področju v preteklosti uveljavile nekatere prakse. Večinoma se v nacionalne zakonodaje dokaj brezkompromisno zapisujejo rešitve sprejete na evropskem nivoju, kar ne nazadnje »spodbuja« tudi evropska komisija. Ne gre namreč spregledati, da države ne le, da morajo poskrbeti za prenos, temveč komisija ocenjuje, ali je bil ta primeren, v kolikor pa oceni, da nacionalni ukrepi za prenos niso bili zadostni, proti takšni državi na Sodišču evropske unije sproži sodni postopek. V kolikor slednje v sodbi pritrdi komisiji, je lahko država obsojena na finančno kazen, ki je lahko določena v enkratnem znesku, poleg tega pa še dodatno za vsak dodatni dan, dokler se stanje ne sanira.
Kar se tiče Slovenije, ta dokaj dosledno sledi na evropskem nivoju sprejetim pravilom, običajno pa smo pri nekaterih rešitvah, ki jih uvajamo, še celo nekoliko bolj strogi, kot to od nas zahteva Komisija. Pri tem pa ne gre zanemariti niti dejstva, da pri samem prenosu s stališča samih področij pač nismo docela dosledni.
Tako vprašanje prenosa evropske zakonodaje v nacionalno ni le strokovne narave, temveč ima bistveno širšo dimenzijo.