18-03-2017, 14:14
Morda še moj pogled na to, kakšne poteze bi morali vleči v bodoče. Apeliranje na EU poslance je izguba časa, oni so svoje delo opravil. Če se že v projekt vlaga čas in energija, potem je to smiselno na področjih, ki imajo vsaj teoretično možnost za uspeh, oziroma bodo v bodoče v situaciji, ko bodo o stvari morali odločati.
Mimogrede, ravno uporaba resursov, ki niso v izobilju je problem tudi zainteresirane javnsoti.
Odprto pismo Vladi in Državnemu zboru Republike Slovenije
Spoštovani,
leta 1991 smo Slovenci uresničili dolgoletne sanje in si priborili lastno državo. Državo, ki je suverena in je tako svojim prebivalcem sposobna omogočiti, da si krojimo lastno bodočnost, bodočnost, ki bo oblikovana skladno z našimi vrednotami, cilji in pričakovanji, ne nazadnje potrebami. Nova ureditev naj bi zagotavljala in omogočala svobodno izražanje pluralnih idej brez posledic za posameznika, ne nazadnje pa tudi, da ima posameznik dejansko vpliv na končno sprejete odločitve. V to so namreč nedvomno bile napake političnih tvorb v katerih smo se nahajali v preteklosti. Leta 2004 smo postali del Evropske unije. Združbe, ki naj nam bi omogočala še izboljšala izvajanje zgoraj nevednih vrednot ter s tem družbeni razcvet. Prebivalci smo nedvomno imeli izredno visoka pričakovanja, žal pa se na mnogih področjih kaže, da se ta ne uresničujejo. Da je Evropska unija v resni krizi identitete, dokazuje tudi objava bele knjige o prihodnosti le te. Dokument, ki je javno potrdil že nekaj časa znana dejstva, ki pa ga je politično vodstvo v preteklosti ni želelo javno priznati. In zakaj imamo prebivalci Slovenije tako o EU, kot tudi o lastni državi marsikdaj vse prej, kot dobro mnenje? Razlogi za to so različni, strniti pa bi se jih dalo v misel, da se povečuje birokratska odtujenost med prebivalci in vodstvom, tako na evropskem, kot tudi nacionalnem nivoju. Ravno takšni dejavniki so povzročili razpad političnih tvorb katerih del je Slovenija v preteklosti bila, oziroma so spodbujali težnje po samostojnosti, saj jih v dotedanjih okvirih ni bilo mogoče rešiti. Žal mnoge odločitve sprejete na ravni EU marsikdaj nakazujejo, da gre ta po zgoraj opisanih stopinjah.
V torek 14.03.2017 so v evropskem parlamentu sprejeli prenovljeno Direktivo o nadzoru nabave in posedovanja orožja. Povod za sprejetje le te so bili tragični dogodki v Parizu jeseni leta 15, ki so celotno javnost nedvomno močno pretresli, prav tako pa so jasno dokazali, kako ranljiva je naša družba. Celotno družbeno okolje ter politiki, kot nosilci odločanja, smo se znašli pred dilemo kako naprej. Kot odgovor na te izzive je bilo na zakonodajni, kot tudi izvršilni ravni, od tedaj sprejetih vrsta ukrepov, ki naj bi v bodoče našo družbo naredili varnejšo, ne nazadnje boljšo. Pa so le ti res dosegli zastavljene cilje? Praksa nam dokazuje, da ne, celo več, nekateri ukrepi imajo ravno nasprotne učinke. Da bi to trditev lahko razumeli, moramo naprej razumeti nekatera temeljna vprašanja.
Uporaba nelegitimne in nelegalne sile za dosego zastavljenih osebnih ciljev, je že zelo dolgo znana praksa, ki se največkrat manifestira v obliki terorizma ne nazadnje pa je znana tudi na področju kriminala. Če se osredotočimo predvsem na terorizem, kot temelju za spreminjanje zgoraj omenjene zakonodaje, je ta odraz tako politične, kot tudi vojaške nemoči, da bi storilci svoje družbene cilje dosegati s pomočjo političnih orodij, ali ne nazadnje vojaškega spopada.
Zavedati se je potrebno, da teroristi, ne nazadnje pa lahko k temu prištejemo tudi kriminalce, za izvršitev svojih ciljev izberejo sredstva glede na to, kakšne učinke želijo z njimi doseči, ali so jim ta dosegljiva, ali imajo za njihovo uporabo ustrezna znanja, ipd. Tako so v preteklosti teroristi za te namene uporabili sredstva, ki se raztezajo od klasičnega strelnega orožja, strupov, eksplozivov, do prevoznih sredstev različnih tipov, kot so letala, tovornjaki ter osebna vozila. Nedvomno vrsta zelo različnih, pa vendar dokazano dokaj učinkovitih sredstev za takšne namene, ob tem, da so mnoga med njimi docela običajno dostopna v našem družbenem okolju. Iz zgoraj zapisanega je nesporno jasno, da strelno orožje predstavlja zgolj zelo majhen del sredstev našega okolja, ki so za take namene primerni. Nadalje omenjena Direktiva od tega obravnava le tista orožja, ki so že sedaj v posesti znotraj zakonskih okvirov, praktično v ničemer pa se ne naslavlja problematike nelegalnega orožja, ki je statistično najpogosteje uporabljeno v kriminalne namene, oziroma doslej skoraj izključno v primeru terorističnih napadov. Žal je realnost takšna, da je možnost državnih organov vplivati na nelegalen trg orožja, relativno majhna, saj dejstvo, da je nekaj prepovedano, še nikoli v zgodovini in v nobenem družbenem okolju ni doseglo odsotnosti tovrstnih sredstev na črnem trgu. Lep primer tega nam kaže trg prepovedanih drog. Če gremo korak dalje, veliko večino sredstev, ki bi jih nemara teroristi želeli imeti, je mogoče tudi izdelati. Večina trgovin s kemikalijami je namreč dovolj dobro založena, da nudijo vse potrebno za izdelavo eksplozivov, potrebnega le nekaj osnovnega znanja in volje. Podobno velja tudi za strelno orožje. Tega je mogoče predelati, ali celo izdelati, če ima posameznik specifično potrebo in mu tega črni trg ni sposoben zagotoviti. Odsotnost terorističnih, ne nazadnje pa tudi kriminalnih dejanj, v družbenem okolju je predvsem posledica odsotnosti posameznikov, da bi takšna dejanja želeli izvajati, nedvomno pa ne odsotnosti možnosti, da bi se takšno dejanje lahko izvedlo. Za marsikoga morda novo in boleče spoznanje, žal pa strokovno utemeljeno in točno.
Učinki terorističnega napada so neposredno družbeno gledano vedno relativno majhni, navzlic temu da so sami po sebi lahko še tako tragični. Pravo družbeno težo jim dejansko da šele odzivi družbenega okolja nanje, še toliko bolj, v kolikor so ti neustrezni, torej takšni, ki so nesorazmerni, slabo pretehtani, nedorečeni in neučinkoviti. Politična klima neposredno po napadih je žal vedno naklonjena takšnim pristopom in na tem izpitu je EU v celoti pada. Sprejeli smo namreč vrsto ukrepov, ki zmanjšujejo posameznikove svoboščine, še dodatno se povečuje obseg zakonske regulacije in to takšne, ki je zgolj sama sebi namen in, ki državljanom nalaga le nepotrebna administrativna bremena, dejansko pa nimajo vpliva na družbeno pojavnost terorizma ali kriminala, oziroma imajo ti ukrepi naj zanemarljiv vpliv.
Med orožja uvrščamo snovi, predmete in naprave, ki so posebej primerni za boj; lahko obrambo ali napad. Na drugi strani je, kot orožje mogoče uporabiti karkoli, ne nazadnje celo pojem, s čimer je mogoče izvajanje boja, ta enačaj pa postavlja tudi obstoječa zakonodaja na področju silobrana ter skrajne sile. Seveda se ne gre slepiti in je to primerno jasno opredeliti, da so orožja po svoji naravi pretežno dokaj potencialno nevarna sredstva, skladno s to njihovo lastnostjo pa je smiselno posest le teh ter uporabo, ustrezno zakonsko regulirati. S tem v nobenem primeru ne moremo preprečili družbeno problematičnih ravnanj, z ustrezno koncipirano zakonodajo pa lahko vseeno nekoliko zmanjšamo nekatera tveganja. Nedvomno je prav, da gre za nekaznovanega posameznika, da mu zdravstveno stanje omogoča nadzor nad seboj, da ima ustrezna znanja o ravnanju z orožjem, ipd. Morda velja zapisati, da se strelno orožja pogosto napačno opredeljuje, kot nevarna sredstva, kar ni točno. Nevarno je namreč tisto sredstvo pri katerem njegova dejanska nevarnost izhaja iz narave same, uporabnik pa na to nima nikakršnega vpliva. Pri strelnem orožju in ne nazadnje še veliki večini drugih sredstev iz naše okolice pa ima predmet le določen potencial, ali se ta dejansko izrabi, ali ne, pa je odvisno od ravnanja uporabnika.
Razumeti in razlikovati potencialno in dejansko nevarnost nekega sredstva je bistveno, saj lahko le tako ustrezno umestimo strelno orožje med ostale potencialno nevarne predmete v našem okolju. Vzemimo za primer tudi vozilo je lahko še kako dejansko nevarno, kar nam vsakodnevno dokazujejo statistike pa naj gre za napake pri uporabi le tega, ali nemara naklepna ravnanja uporabnika. Kot je bilo v dosedanjem razmišljanju že večkrat zapisano je orožje nedvomno potencialno nevarno sredstvo, nikakor pa njegova potencialna nevarnost, še nekoliko manj pa dejanska nevarnost, kar nakazujejo vse statistike, v ničemer ne odstopa od drugih sredstev s podobnim potencialom. V kolikor želimo zakonodajno področje urejati v skladu s splošnimi načeli je pri tem potrebno upoštevati tudi ta vidik in orožja ne obravnavati izven teh okvirov. Evropska komisija, kot tudi evropski parlament se teh načel ni držal, celo več, predstavniki so javno večkrat izjavili, da za to področje ta splošna pravila zakonodajnega postopka, ne smejo veljati.
Če nekako povzamemo. Zakonodajalec je izhajal iz naslednjih domnev. Da lahko doseže pozitivne posledice na z dodatno regulacijo na področju posesti legalnega in že sedaj reguliranega orožja in njegovih posestnikov. Da lahko regulacija le izredno majhnega dela sredstev doseže pozitivne posledice na zagotavljanje družbene varnsoti. Da je s prepovedovanjem nekaterih sredstev mogoče resno zmanjšati tveganja na področju terorizma in kriminala. Pri pisanju so se postavili na stališče, da se v tem primeru ni potrebno držati splošnih pravil pri pisanju zakonodaje, kot na primer nujnosti ukrepov, sorazmernosti ukrepov, da je pri pisanju zakonodaje potreben pragmatizem in se te ne pripravlja v času, ko je zakonodajalec pod vplivom določenih dogodkov, ipd. Pred sprejetjem ni bila izdelana ocena posledic. Da niti komisija, niti parlament ni bil pripravljena prisluhniti tistim, ki področja povezana z orožjem ter njegovo uporabo dejansko poznajo. Da se ni posvetovalo s tistimi, ki bodo morali zakonodajo dejansko izvajati in se bodo ob tem srečevali z vrsto težavami. Da bi morala evropska zakonodaja temeljiti na najnižjem skupnem imenovalcu, specifično ureditev pa bi se moralo prepuščati državam članicam, da jo prilagodijo specifičnim potrebam.
Iz zgoraj zapisanega izhaja, da je bilo pri snovanju nove evropske orožne zakonodaje storjena vrsta napak, posledica teh pa je, da je novo sprejeta zakonodaja izredno slaba. Slaba zakonodaja pa ima za posledico ustvarjanje javnega mnenja, ki je opisano v začetku tega razmišljanja. Sprejem omenjene zakonodaje večino ljudi navdaja z grenkim priokusom in jih potrjuje v prepričanju, da se je tako EU, kot tudi vodstvo držav, v celoti izrodilo in je daleč od naših idealov o lastni domovini po meri ljudi, kjer so te institucije podaljšek interesa posameznika.
Najbolj zanimivo pri tem je, da bi se z nekaj preudarnosti vpletenih, dalo zadeve izpeljati veliko bolje. Obstoječa zakonodaja, tako na nivoju EU, kot tudi nacionalnem nivoju, je imela kar nekaj pomanjkljivosti, ne nazadnje pa je z mnenjem komisije mogoče soglašati, da je bilo potrebno nekatera vprašanja doreči, ki jih veljavna zakonodaja do tedaj ni, oziroma ne v zadostni meri. Prav tako je ta vsebovala nekatere rešitve, ki so primerne, ne nazadnje pa so se v preteklosti izkazale za uspešne. Posledično bi bilo potrebno najprej ovrednotiti stanje, obstoječo zakonodajo prečistiti nesmislov ter manjkajoče dele dodelati, vse to ob upoštevanju strokovnih podlag. Končno besedilo, ki bi temeljilo na takšnih osnovah, bi bilo lahko ne le hitro sprejeto, temveč bi poželo tudi veliko odobravanje med zainteresirano javnostjo.
V nasprotju z zgoraj zapisanim se je komisija in EU parlament zadeve lotil docela birokratsko, kar dokazuje tudi kompromisni predlog, ki je kompromisen le skozi prizmo politike, pri tem pa je napadel legitimne, ne nazadnje legalne posestnike orožja. Bistvo legalnega posestnika je namreč v tem, da orožje poseduje in uporablja na družbeno neproblematičen način pa naj gre za lovca, športnega strelca, rekreativnega strelca, zbiratelja, tistega, ki ima orožje iz sentimentalnih razlogov, morda za samoobrambo, varnostnika, vojaka, policista, ali koga tretjega. V zakonodajnem postopku je evropska komisija prav vsakega izmed njih označila za potencialno grožnjo družbenega okolja. Celo več, do njega se je zakonodajalec obnašal, kot, da bi šlo za nedoraslo osebo. Tako ravnanje zakonodajalca kaže na njegov odnos do svojih državljanov. Tu ne gre prezreti niti dejstva, da je sedanje besedilo nastajalo kako leto in pol, kar potrjuje pregovorno neučinkovitost institucij EU, da slabega rezultata niti ne omenjamo.
Morda ne gre zanemariti še enega, za Slovenijo še nekoliko bolj simbolnega pomena sprejema nove orožne direktive EU. Slovenija si je svojo samostojnost izborila s pomočjo svojih državljanov, ki so bili v deset dnevni vojni prostovoljno pripravljeni, predvsem pa ne prisiljeni, tvegati lastna življenja za dobrobit Slovenije. Ker se je tedanje zvezno vodstvo zavedalo, da se je mogoče z orožjem upreti nekoliko učinkoviteje, kot brez njega, je poizkušalo TO predhodno razorožiti. K sreči neuspešno, saj smo tedaj zmogli zadosti politične volje, da smo se temu odločno uprli, oziroma smo se še dodatno oborožiti. Žal sedanji pristop EU v mnogih pogledih vzbuja podobne občutke, vsakdo, pa naj bo država ali posameznik, pa ima ustavno pravico zagotavljati osebno varnost.
Na podlagi zgoraj zapisanega vas tako pozivamo, da ob glasovanju o Direktivi o nadzoru nabave in posedovanja orožja na Svetu EU, Republika Slovenija izkoristi svojo suvereno pravico in sprejem direktive v celoti zavrne, ob tem pa ponudi alternativni predlog, ki bo pripravljen vsebinsko in pravno strokovno, pri dosegi tega cilja pa bomo vsi z veseljem sodelovali. Le tako lahko Slovenija pokaže svojo državotvorno držo in potrdi tiste ideale svojih državljanov, ki so nas vodili ob osamosvajanju ter ne nazadnje pristopanju Evropski uniji, s tem majhnim korakom pa nakaže smer na poti k potrebni prenovi EU, kot celote.
Ljubljana, 17. 03. 2017
S spoštovanjem,
XY
Mimogrede, ravno uporaba resursov, ki niso v izobilju je problem tudi zainteresirane javnsoti.
Odprto pismo Vladi in Državnemu zboru Republike Slovenije
Spoštovani,
leta 1991 smo Slovenci uresničili dolgoletne sanje in si priborili lastno državo. Državo, ki je suverena in je tako svojim prebivalcem sposobna omogočiti, da si krojimo lastno bodočnost, bodočnost, ki bo oblikovana skladno z našimi vrednotami, cilji in pričakovanji, ne nazadnje potrebami. Nova ureditev naj bi zagotavljala in omogočala svobodno izražanje pluralnih idej brez posledic za posameznika, ne nazadnje pa tudi, da ima posameznik dejansko vpliv na končno sprejete odločitve. V to so namreč nedvomno bile napake političnih tvorb v katerih smo se nahajali v preteklosti. Leta 2004 smo postali del Evropske unije. Združbe, ki naj nam bi omogočala še izboljšala izvajanje zgoraj nevednih vrednot ter s tem družbeni razcvet. Prebivalci smo nedvomno imeli izredno visoka pričakovanja, žal pa se na mnogih področjih kaže, da se ta ne uresničujejo. Da je Evropska unija v resni krizi identitete, dokazuje tudi objava bele knjige o prihodnosti le te. Dokument, ki je javno potrdil že nekaj časa znana dejstva, ki pa ga je politično vodstvo v preteklosti ni želelo javno priznati. In zakaj imamo prebivalci Slovenije tako o EU, kot tudi o lastni državi marsikdaj vse prej, kot dobro mnenje? Razlogi za to so različni, strniti pa bi se jih dalo v misel, da se povečuje birokratska odtujenost med prebivalci in vodstvom, tako na evropskem, kot tudi nacionalnem nivoju. Ravno takšni dejavniki so povzročili razpad političnih tvorb katerih del je Slovenija v preteklosti bila, oziroma so spodbujali težnje po samostojnosti, saj jih v dotedanjih okvirih ni bilo mogoče rešiti. Žal mnoge odločitve sprejete na ravni EU marsikdaj nakazujejo, da gre ta po zgoraj opisanih stopinjah.
V torek 14.03.2017 so v evropskem parlamentu sprejeli prenovljeno Direktivo o nadzoru nabave in posedovanja orožja. Povod za sprejetje le te so bili tragični dogodki v Parizu jeseni leta 15, ki so celotno javnost nedvomno močno pretresli, prav tako pa so jasno dokazali, kako ranljiva je naša družba. Celotno družbeno okolje ter politiki, kot nosilci odločanja, smo se znašli pred dilemo kako naprej. Kot odgovor na te izzive je bilo na zakonodajni, kot tudi izvršilni ravni, od tedaj sprejetih vrsta ukrepov, ki naj bi v bodoče našo družbo naredili varnejšo, ne nazadnje boljšo. Pa so le ti res dosegli zastavljene cilje? Praksa nam dokazuje, da ne, celo več, nekateri ukrepi imajo ravno nasprotne učinke. Da bi to trditev lahko razumeli, moramo naprej razumeti nekatera temeljna vprašanja.
Uporaba nelegitimne in nelegalne sile za dosego zastavljenih osebnih ciljev, je že zelo dolgo znana praksa, ki se največkrat manifestira v obliki terorizma ne nazadnje pa je znana tudi na področju kriminala. Če se osredotočimo predvsem na terorizem, kot temelju za spreminjanje zgoraj omenjene zakonodaje, je ta odraz tako politične, kot tudi vojaške nemoči, da bi storilci svoje družbene cilje dosegati s pomočjo političnih orodij, ali ne nazadnje vojaškega spopada.
Zavedati se je potrebno, da teroristi, ne nazadnje pa lahko k temu prištejemo tudi kriminalce, za izvršitev svojih ciljev izberejo sredstva glede na to, kakšne učinke želijo z njimi doseči, ali so jim ta dosegljiva, ali imajo za njihovo uporabo ustrezna znanja, ipd. Tako so v preteklosti teroristi za te namene uporabili sredstva, ki se raztezajo od klasičnega strelnega orožja, strupov, eksplozivov, do prevoznih sredstev različnih tipov, kot so letala, tovornjaki ter osebna vozila. Nedvomno vrsta zelo različnih, pa vendar dokazano dokaj učinkovitih sredstev za takšne namene, ob tem, da so mnoga med njimi docela običajno dostopna v našem družbenem okolju. Iz zgoraj zapisanega je nesporno jasno, da strelno orožje predstavlja zgolj zelo majhen del sredstev našega okolja, ki so za take namene primerni. Nadalje omenjena Direktiva od tega obravnava le tista orožja, ki so že sedaj v posesti znotraj zakonskih okvirov, praktično v ničemer pa se ne naslavlja problematike nelegalnega orožja, ki je statistično najpogosteje uporabljeno v kriminalne namene, oziroma doslej skoraj izključno v primeru terorističnih napadov. Žal je realnost takšna, da je možnost državnih organov vplivati na nelegalen trg orožja, relativno majhna, saj dejstvo, da je nekaj prepovedano, še nikoli v zgodovini in v nobenem družbenem okolju ni doseglo odsotnosti tovrstnih sredstev na črnem trgu. Lep primer tega nam kaže trg prepovedanih drog. Če gremo korak dalje, veliko večino sredstev, ki bi jih nemara teroristi želeli imeti, je mogoče tudi izdelati. Večina trgovin s kemikalijami je namreč dovolj dobro založena, da nudijo vse potrebno za izdelavo eksplozivov, potrebnega le nekaj osnovnega znanja in volje. Podobno velja tudi za strelno orožje. Tega je mogoče predelati, ali celo izdelati, če ima posameznik specifično potrebo in mu tega črni trg ni sposoben zagotoviti. Odsotnost terorističnih, ne nazadnje pa tudi kriminalnih dejanj, v družbenem okolju je predvsem posledica odsotnosti posameznikov, da bi takšna dejanja želeli izvajati, nedvomno pa ne odsotnosti možnosti, da bi se takšno dejanje lahko izvedlo. Za marsikoga morda novo in boleče spoznanje, žal pa strokovno utemeljeno in točno.
Učinki terorističnega napada so neposredno družbeno gledano vedno relativno majhni, navzlic temu da so sami po sebi lahko še tako tragični. Pravo družbeno težo jim dejansko da šele odzivi družbenega okolja nanje, še toliko bolj, v kolikor so ti neustrezni, torej takšni, ki so nesorazmerni, slabo pretehtani, nedorečeni in neučinkoviti. Politična klima neposredno po napadih je žal vedno naklonjena takšnim pristopom in na tem izpitu je EU v celoti pada. Sprejeli smo namreč vrsto ukrepov, ki zmanjšujejo posameznikove svoboščine, še dodatno se povečuje obseg zakonske regulacije in to takšne, ki je zgolj sama sebi namen in, ki državljanom nalaga le nepotrebna administrativna bremena, dejansko pa nimajo vpliva na družbeno pojavnost terorizma ali kriminala, oziroma imajo ti ukrepi naj zanemarljiv vpliv.
Med orožja uvrščamo snovi, predmete in naprave, ki so posebej primerni za boj; lahko obrambo ali napad. Na drugi strani je, kot orožje mogoče uporabiti karkoli, ne nazadnje celo pojem, s čimer je mogoče izvajanje boja, ta enačaj pa postavlja tudi obstoječa zakonodaja na področju silobrana ter skrajne sile. Seveda se ne gre slepiti in je to primerno jasno opredeliti, da so orožja po svoji naravi pretežno dokaj potencialno nevarna sredstva, skladno s to njihovo lastnostjo pa je smiselno posest le teh ter uporabo, ustrezno zakonsko regulirati. S tem v nobenem primeru ne moremo preprečili družbeno problematičnih ravnanj, z ustrezno koncipirano zakonodajo pa lahko vseeno nekoliko zmanjšamo nekatera tveganja. Nedvomno je prav, da gre za nekaznovanega posameznika, da mu zdravstveno stanje omogoča nadzor nad seboj, da ima ustrezna znanja o ravnanju z orožjem, ipd. Morda velja zapisati, da se strelno orožja pogosto napačno opredeljuje, kot nevarna sredstva, kar ni točno. Nevarno je namreč tisto sredstvo pri katerem njegova dejanska nevarnost izhaja iz narave same, uporabnik pa na to nima nikakršnega vpliva. Pri strelnem orožju in ne nazadnje še veliki večini drugih sredstev iz naše okolice pa ima predmet le določen potencial, ali se ta dejansko izrabi, ali ne, pa je odvisno od ravnanja uporabnika.
Razumeti in razlikovati potencialno in dejansko nevarnost nekega sredstva je bistveno, saj lahko le tako ustrezno umestimo strelno orožje med ostale potencialno nevarne predmete v našem okolju. Vzemimo za primer tudi vozilo je lahko še kako dejansko nevarno, kar nam vsakodnevno dokazujejo statistike pa naj gre za napake pri uporabi le tega, ali nemara naklepna ravnanja uporabnika. Kot je bilo v dosedanjem razmišljanju že večkrat zapisano je orožje nedvomno potencialno nevarno sredstvo, nikakor pa njegova potencialna nevarnost, še nekoliko manj pa dejanska nevarnost, kar nakazujejo vse statistike, v ničemer ne odstopa od drugih sredstev s podobnim potencialom. V kolikor želimo zakonodajno področje urejati v skladu s splošnimi načeli je pri tem potrebno upoštevati tudi ta vidik in orožja ne obravnavati izven teh okvirov. Evropska komisija, kot tudi evropski parlament se teh načel ni držal, celo več, predstavniki so javno večkrat izjavili, da za to področje ta splošna pravila zakonodajnega postopka, ne smejo veljati.
Če nekako povzamemo. Zakonodajalec je izhajal iz naslednjih domnev. Da lahko doseže pozitivne posledice na z dodatno regulacijo na področju posesti legalnega in že sedaj reguliranega orožja in njegovih posestnikov. Da lahko regulacija le izredno majhnega dela sredstev doseže pozitivne posledice na zagotavljanje družbene varnsoti. Da je s prepovedovanjem nekaterih sredstev mogoče resno zmanjšati tveganja na področju terorizma in kriminala. Pri pisanju so se postavili na stališče, da se v tem primeru ni potrebno držati splošnih pravil pri pisanju zakonodaje, kot na primer nujnosti ukrepov, sorazmernosti ukrepov, da je pri pisanju zakonodaje potreben pragmatizem in se te ne pripravlja v času, ko je zakonodajalec pod vplivom določenih dogodkov, ipd. Pred sprejetjem ni bila izdelana ocena posledic. Da niti komisija, niti parlament ni bil pripravljena prisluhniti tistim, ki področja povezana z orožjem ter njegovo uporabo dejansko poznajo. Da se ni posvetovalo s tistimi, ki bodo morali zakonodajo dejansko izvajati in se bodo ob tem srečevali z vrsto težavami. Da bi morala evropska zakonodaja temeljiti na najnižjem skupnem imenovalcu, specifično ureditev pa bi se moralo prepuščati državam članicam, da jo prilagodijo specifičnim potrebam.
Iz zgoraj zapisanega izhaja, da je bilo pri snovanju nove evropske orožne zakonodaje storjena vrsta napak, posledica teh pa je, da je novo sprejeta zakonodaja izredno slaba. Slaba zakonodaja pa ima za posledico ustvarjanje javnega mnenja, ki je opisano v začetku tega razmišljanja. Sprejem omenjene zakonodaje večino ljudi navdaja z grenkim priokusom in jih potrjuje v prepričanju, da se je tako EU, kot tudi vodstvo držav, v celoti izrodilo in je daleč od naših idealov o lastni domovini po meri ljudi, kjer so te institucije podaljšek interesa posameznika.
Najbolj zanimivo pri tem je, da bi se z nekaj preudarnosti vpletenih, dalo zadeve izpeljati veliko bolje. Obstoječa zakonodaja, tako na nivoju EU, kot tudi nacionalnem nivoju, je imela kar nekaj pomanjkljivosti, ne nazadnje pa je z mnenjem komisije mogoče soglašati, da je bilo potrebno nekatera vprašanja doreči, ki jih veljavna zakonodaja do tedaj ni, oziroma ne v zadostni meri. Prav tako je ta vsebovala nekatere rešitve, ki so primerne, ne nazadnje pa so se v preteklosti izkazale za uspešne. Posledično bi bilo potrebno najprej ovrednotiti stanje, obstoječo zakonodajo prečistiti nesmislov ter manjkajoče dele dodelati, vse to ob upoštevanju strokovnih podlag. Končno besedilo, ki bi temeljilo na takšnih osnovah, bi bilo lahko ne le hitro sprejeto, temveč bi poželo tudi veliko odobravanje med zainteresirano javnostjo.
V nasprotju z zgoraj zapisanim se je komisija in EU parlament zadeve lotil docela birokratsko, kar dokazuje tudi kompromisni predlog, ki je kompromisen le skozi prizmo politike, pri tem pa je napadel legitimne, ne nazadnje legalne posestnike orožja. Bistvo legalnega posestnika je namreč v tem, da orožje poseduje in uporablja na družbeno neproblematičen način pa naj gre za lovca, športnega strelca, rekreativnega strelca, zbiratelja, tistega, ki ima orožje iz sentimentalnih razlogov, morda za samoobrambo, varnostnika, vojaka, policista, ali koga tretjega. V zakonodajnem postopku je evropska komisija prav vsakega izmed njih označila za potencialno grožnjo družbenega okolja. Celo več, do njega se je zakonodajalec obnašal, kot, da bi šlo za nedoraslo osebo. Tako ravnanje zakonodajalca kaže na njegov odnos do svojih državljanov. Tu ne gre prezreti niti dejstva, da je sedanje besedilo nastajalo kako leto in pol, kar potrjuje pregovorno neučinkovitost institucij EU, da slabega rezultata niti ne omenjamo.
Morda ne gre zanemariti še enega, za Slovenijo še nekoliko bolj simbolnega pomena sprejema nove orožne direktive EU. Slovenija si je svojo samostojnost izborila s pomočjo svojih državljanov, ki so bili v deset dnevni vojni prostovoljno pripravljeni, predvsem pa ne prisiljeni, tvegati lastna življenja za dobrobit Slovenije. Ker se je tedanje zvezno vodstvo zavedalo, da se je mogoče z orožjem upreti nekoliko učinkoviteje, kot brez njega, je poizkušalo TO predhodno razorožiti. K sreči neuspešno, saj smo tedaj zmogli zadosti politične volje, da smo se temu odločno uprli, oziroma smo se še dodatno oborožiti. Žal sedanji pristop EU v mnogih pogledih vzbuja podobne občutke, vsakdo, pa naj bo država ali posameznik, pa ima ustavno pravico zagotavljati osebno varnost.
Na podlagi zgoraj zapisanega vas tako pozivamo, da ob glasovanju o Direktivi o nadzoru nabave in posedovanja orožja na Svetu EU, Republika Slovenija izkoristi svojo suvereno pravico in sprejem direktive v celoti zavrne, ob tem pa ponudi alternativni predlog, ki bo pripravljen vsebinsko in pravno strokovno, pri dosegi tega cilja pa bomo vsi z veseljem sodelovali. Le tako lahko Slovenija pokaže svojo državotvorno držo in potrdi tiste ideale svojih državljanov, ki so nas vodili ob osamosvajanju ter ne nazadnje pristopanju Evropski uniji, s tem majhnim korakom pa nakaže smer na poti k potrebni prenovi EU, kot celote.
Ljubljana, 17. 03. 2017
S spoštovanjem,
XY