Ocena teme:
  • 11 Glas(ov) - 4 Povprečje
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
Zaostritev EU zakonodaje o orožju
Moji  predhodniki ste se v razmišljanjih dotaknili nekaterih temeljnih vprašanj, kar me nedvomno veseli in katera bi bilo potrebno razčistiti, če želimo imeti korektno pravno urejeno katerokoli področje.
 
Bistven problem orožne zakonodaje sploh ni v urejanju posesti in uporabe orožja. Gre za nedomno gobje in ne nazadnje pomembnejše vprašanje. Gre za vprašanje, ali, v kakšnem obsegu in na podlagi česa smo pripravljeni dopustiti omejevanje osebnih svoboščin. Še enkrat ponavljam, ne govorim o orožju, temveč o osnovnih pravnih načelih. Naše družbena in pravna razmerja temeljijo na načelih, kot so na primer, da je državljanu dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, da je državi nasproti državljanu dovoljeno izključno tisto, kar ji zakonodaja dopušča,  da je oblast v rokah ljudstva, da je omejevanje svoboščin posameznika dopustno le v primerih, ko je to nujno potrebno, oziroma pozitivne posledice pretehtajo negativne, da obstaja pravna predvidljivost, da mora zakonodaja temeljiti na dejstvih, da mora biti državni aparat servis državljanov, da se vprašanja urejajo na primerljiv način skupinam, ki so med seboj primerljive, ipd. Vse zgoraj našteti elementi so posledica dolgoletnega družbenega razvoja in so se dokazala skozi tisočletja. Žal se v zadnjem času na mnogih področjih ta načela krši, posledično pa se povečuje nezadovoljstvo ljudi in odtujenost institucij na državnem, kot tudi evropskem nivoju. Vem, da je tovrstna razprava večini ljudi docela tuja, saj gre v bistvu za sociološka, psihološka, politična, pravno-teoretična vprašanja, vendar ne gre zanemariti, da so to tako s stališča posameznika, kot tudi celotnega družbenega okolja, bistvena vprašanja, ki determinirajo našo prihodnost.
 
Direktiva iz leta 91 je uvedla nekatere koncepte, ki so bili posledica tradicije, nepoznavanja orožnega področja s strani zakonodajalca, političnih kompromisov, vpliva interesnih skupin in še česa, žal pa se vprašanja tedaj nihče ni lotil sistematično. Ob reviziji in tokratnem poizkusu Komisije dodatnega reguliranja področja se le še nadgrajuje obstoječe koncepte, podrobnejša regulacija konceptualno slabih zasnov pa vedno vodi v vse večje absurde in predlogi Komisije ne nazadnje pa tudi predlogi poslancev ter političnih skupin, to nedvomno dokazujejo.
 
Oglejmo si nekaj primerov. Evropska, posledično pa tudi nacionalne orožne zakonodaje, izhajajo iz koncepta, da mora prosilec izkazati utemeljen razlog, izhaja iz določanja skupin legitimnih uporabnikov, izhaja iz delitve orožja, ki ima izredno malo smisla. Vsi ti koncepti neizbežno vodijo v množico takšnih in drugačnih administrativnih ovir, ki pa v svoji naravi v ničemer ne prispevajo k naslavljanju legitimnih interesov družbe, kot celote. V primeru posesti potencialno nevarnih predmetov ima vsak posameznik te družbe nedvomno interes ne biti s strani posestnikov/uporabnikov nesorazmerno povečano ogrožen. Posameznik pa družbenemu okolju ne ne predstavlja grožnje za to, ker je lovec, športni strelec, zbiratelj, policist, vojak, ali nemara pripadnik skupine, ki orožje poseduje oziroma uporablja na kak drug družbeno neproblematičen način, temveč zaradi tega, ker ne spada v skupino družbeno problematičnih uporabnikov, kot so kriminalci, teroristi, psihopati, ipd. Teh dejstev ne izpostavlja nihče, čeravno menim, da so za tovrstno zakonodajo ključna! Firearms United, predstavniki evropskega parlamenta, Komisija in drugi strokovnjaki ter interesne skupine prav radi govorijo o posameznih skupinah uporabnikov. Nadalje nekdo, ki nima namena orožje uporabljati v družbeno problematične namene, temu okolju ne ne predstavlja nevarnosti za to, ker ima v repetirni puški le xy nabojev, temveč na podlagi svoje zavedne odločitve ter ustreznega znanja, seveda pa ob ustreznem zdravstvenem stanju, okolici ne želi škoditi. Ta isti posameznik bi predstavljal popolnoma enako grožnjo tudi z kakršnimkoli drugim orožjem, to je natanko nobene grožnje. Nadalje je zanimivo kako vsi vpleteni ne razmislijo dovolj o pojmih, ki jih uporabljajo. Velika večina prav rada govori o tem, da je strelno orožje nevarno. Nekateri postavijo pritrditev, da gre nemara le za športni rekvizit, seveda v upanju, da bodo sebe izvzeli. Osebno trdim, da sta oba termina napačna in ustvarjata nepotrebno zmedo in zmanjšujeta verodostojnost tako zagovornikov, kot tudi nasprotnikov orožja. Naprave, ki na daljavo izstreljujejo izstrelke z zadostno silo, da ti lahko povzročijo resne telesne poškodbe ter imajo še nekatere druge lastnosti, so potencialno nevarni predmeti! Kako jih imenujemo, je docela nepomembno. Dejansko nevarni so tisti predmeti, na katere v določene trenutku nimamo več vpliva. Izseljena krogla je nevarna če se karkoli postavi na njeno pot, kamen vržen z višine je prav na enak način nevaren, aktivirana ročna bomba je nevarna, bomba, ki je zatajila je nevarna še nekoliko bolj, saj nihče ne ve kaj se mora zgoditi, da bo počilo, ipd. Nadalje je zanimivo poslušati nekatere, recimo predstavnike Komisije, ki orožje zavedno izvzemajo iz siceršnjih sredstev, prav tako pa izvzemajo nekatere vrste orožij. Te trditve podajo, kot aksiom, brez najmanjše argumentacije. Mene na primer zanima, koliko odstotkov bolj je potencialno nevaren mitraljez od blazine; iz preteklosti namreč vemo, da se da z obema sredstvoma človeka ubiti, ali pa, kakšna je razlika v potencialni nevarnosti med repetirno in pol-avtomatsko puško. Kakšna je metodologija za določanje le te? Šele, ko si odgovorimo na takšna vprašanja, se lahko orožje ustrezno umesti med ostale potencialno nevarne predmete v našem okolju, kar je še zlasti pomembno s stališča omejitev in pravil, ki veljajo za posest/uporabo. V kolikor se pri snovanju zakonodaje ne izhaja iz tovrstnih načel, potem bomo lepega dne resnično lahko končali v oblazinjeni sobi, saj le tako ne bomo mogli škoditi sebi in drugim.
 
Navrgel sem nekaj osebnih pogledov in prepričan sem, da se bo marsikdo prijel za glavo in si mislil; sanjač, ki noče razumeti realnosti. Morda res, vendar vprašajmo se, zakaj je realnost takšna, kot je? Kdo pa naj poskrbi za ureditev tovrstnih vprašanja? Država, MNZ,… Kdo? Tu se soočamo z zgodbo o jajcu in kokoši; kaj je bilo prej, jajce ali kokoš. Če se tega ne bo lotila zainteresirana javnost, drugi tega nedvomno ne bodo storili, seveda pa moramo najprej interno doreči lastne poglede. Stališča širše javnosti so le posledica desetletij indoktrinacije, ki je pustila določene posledice, žal pa vsi dosedanji javni nastopi nikogar izmed zainteresirane javnosti k sanaciji prav v ničemer ne pripomorejo; lovci govorijo o potrebi imeti orožje za dosego javne službe, pa o repetirkah, okvirih z majhno kapaciteto, športni strelci o športnih rekvizitih, zbiratelji o tem, da gre za staro orožje in svoji tehnično-kulturno-zgodovinski funkciji, državne institucije razlagajo kako imajo one družbeno pomembne in zakonsko določene funkcije. In nato naj javnost razume kje tiči bistvo družbene nenevarnosti posestnikov/uporabnikov orožja. Vse zgornje kategorije sestavljajo posamezniki, ki nedvomno imajo potencial za izvajanje družbeno problematičnih ravnanj, vendar se ta na dogajajo, saj to ni njihov cilj, prav tako pa imajo ustrezna zaznja, da načeloma ne prihaja do nesreč.
 
Ravno zaradi zgoraj zapisanega vztrajno trdim, da bi se zainteresirana javnost morala organizirati, razčistiti nekatera bistvena vprašanja in pričeti voditi aktivno politiko na tem področju. V nasprotnem primeru bo šla tendenca le še v smeri nenehno večjega omejevanja s poudarkom na vedno večjih absurdnih.


P.S.
Žal sem trenutno v časovni stiski in sem zadevo natipkal zelo na hitro, zato se za napake oproščam.
Odgovori


Prispevkov v tej temi
RE: Zaostritev EU zakonodaje o orožju - od spe7 - 26-11-2015, 12:50
RE: Zaostritev EU zakonodaje o orožju - od Iurium humanorum - 13-03-2017, 10:33