10-03-2017, 13:01
@Bacek jon
Delitev strelnega orožja na športno, lovsko, vojaško, policijsko, samoobrambo, zbirateljsko, ali kako drugo je po mojem mnenju nevarno početje in še huje, docela brezpredmetno. Kaj hitro se zgodi, da se prične omejevati kalibre, dopuščeno hitrost streljanja, ipd. Smo mar pozabili kakšne sodne bitke so v preteklosti potekale v Sloveniji, ko so nekateri hoteli legalno priti do orožja nad kalibrom 7.65. Takrat se je institucija postavila na stališče, da kaj več kot to posameznik resnično ne potrebuje.
Naprava, ki je sposobna na daljavo izstreljevati izstrelke z relativno veliko natančnostjo, ti imajo zadostno energijo za povzročitev resnih telesnih poškodb ter še nekatere druge lastnosti, so nedvomno POTENCIALNO NEVARNI PREDMETI s katerimi je potrebno ravnati na posebej skrben način. Pomeni tudi to, da vsakdo pač ni primeren posestnik/uporabnik. Načine aktivne uporabe strelnega orožja, kot so lov in samoobramba, urejajo drugi zakoni. Če se za nekoga lahko z visoko verjetnostjo domneva (ob upoštevanju določenih meril in posameznikove preteklosti), da bo orožje uporabil na za družbeno nedopustne načine, potem ni primeren za posest in se mu te legalno ne omogoči (kar seveda ne pomeni, da do orožja ne bo mogel priti na nelegalen način, to mu z zakonodaja lahko le nekoliko oteži).
Zanimivi sta naslednji misli, ki sta po mojem mnenju nekoliko kontradikotrni; če je športni strelec pripravljen streljati le na tarče (potem bi lahko orožje, ki se uporablja za športne namene enačili, recimo s teniškim loparjem), čemu se potem načenja misel o razorožitvi prebivalstva, saj njihovo orožje ne ogroža nikogar, celo tistih ne, ki bi bili posameznika/državo pripravljeni napasti iz nelegitimnih razlogov. Primarni namen orožja, ki se uporablja za šport rekreacijo, zbiranje je nedvomno daleč od obrambne, ne pomeni pa, da ta ne more imeti tudi sekundarne vloge in prav je, da se ta vidik tudi jasno pove. Smo mar pozabili kako je HVO prosjačil lovce in športne strelce, da se jim pridružijo s svojim orožjem. Pri tem že sedanja zakonodaja dopušča silobran, oziroma skrajno silo, istočasno pa pravno enači orožje, s sredstvi, ki jih je mogoče uporabi, kot orožje.
Ravno takšna vprašanja bi veljalo doreči na nivoju vseh posestnikov orožja, sedaj se žal posamezniki, ki se pojavijo v medijih na nanje odzivajo docela različno in tako javnosti ne predstavljajo enotnega in doslednega stališča.
Na drugi strani je prav tako javnosti potrebno jasno prikazati, da je preverjen posameznik iz varnostnega vidika v celoti primerljiv s posamezniki, ki so del različnih državnih organov, ki posedujejo in uporabljajo orožje. Povedano drugače, kdorkoli si lasti orožno listino, ta dokazuje, da spada med najmanj družbeno problematično skupino ljudi, saj bi orožno listino v nasprotnem primeru pač izgubil.
Delitev strelnega orožja na športno, lovsko, vojaško, policijsko, samoobrambo, zbirateljsko, ali kako drugo je po mojem mnenju nevarno početje in še huje, docela brezpredmetno. Kaj hitro se zgodi, da se prične omejevati kalibre, dopuščeno hitrost streljanja, ipd. Smo mar pozabili kakšne sodne bitke so v preteklosti potekale v Sloveniji, ko so nekateri hoteli legalno priti do orožja nad kalibrom 7.65. Takrat se je institucija postavila na stališče, da kaj več kot to posameznik resnično ne potrebuje.
Naprava, ki je sposobna na daljavo izstreljevati izstrelke z relativno veliko natančnostjo, ti imajo zadostno energijo za povzročitev resnih telesnih poškodb ter še nekatere druge lastnosti, so nedvomno POTENCIALNO NEVARNI PREDMETI s katerimi je potrebno ravnati na posebej skrben način. Pomeni tudi to, da vsakdo pač ni primeren posestnik/uporabnik. Načine aktivne uporabe strelnega orožja, kot so lov in samoobramba, urejajo drugi zakoni. Če se za nekoga lahko z visoko verjetnostjo domneva (ob upoštevanju določenih meril in posameznikove preteklosti), da bo orožje uporabil na za družbeno nedopustne načine, potem ni primeren za posest in se mu te legalno ne omogoči (kar seveda ne pomeni, da do orožja ne bo mogel priti na nelegalen način, to mu z zakonodaja lahko le nekoliko oteži).
Zanimivi sta naslednji misli, ki sta po mojem mnenju nekoliko kontradikotrni; če je športni strelec pripravljen streljati le na tarče (potem bi lahko orožje, ki se uporablja za športne namene enačili, recimo s teniškim loparjem), čemu se potem načenja misel o razorožitvi prebivalstva, saj njihovo orožje ne ogroža nikogar, celo tistih ne, ki bi bili posameznika/državo pripravljeni napasti iz nelegitimnih razlogov. Primarni namen orožja, ki se uporablja za šport rekreacijo, zbiranje je nedvomno daleč od obrambne, ne pomeni pa, da ta ne more imeti tudi sekundarne vloge in prav je, da se ta vidik tudi jasno pove. Smo mar pozabili kako je HVO prosjačil lovce in športne strelce, da se jim pridružijo s svojim orožjem. Pri tem že sedanja zakonodaja dopušča silobran, oziroma skrajno silo, istočasno pa pravno enači orožje, s sredstvi, ki jih je mogoče uporabi, kot orožje.
Ravno takšna vprašanja bi veljalo doreči na nivoju vseh posestnikov orožja, sedaj se žal posamezniki, ki se pojavijo v medijih na nanje odzivajo docela različno in tako javnosti ne predstavljajo enotnega in doslednega stališča.
Na drugi strani je prav tako javnosti potrebno jasno prikazati, da je preverjen posameznik iz varnostnega vidika v celoti primerljiv s posamezniki, ki so del različnih državnih organov, ki posedujejo in uporabljajo orožje. Povedano drugače, kdorkoli si lasti orožno listino, ta dokazuje, da spada med najmanj družbeno problematično skupino ljudi, saj bi orožno listino v nasprotnem primeru pač izgubil.