Spremljal sem 155 strani razprave in se pridušal, da ne bom sodeloval, ker je neproduktivno. Na pa sta me Jabolko, ki ima ponavadi zelo realističen pogled na zadeve in Iurium humanorum, ki je po mojem poskušal pravo stvar, pripravila do pisanja. Strinjam se z Jabolkom v tem, da na vse skupaj nimamo nobenega vpliva, vendar mislim, da bi ga vsaj na državni ravni lahko imeli.
Živimo v družbi, v kateri se pravila ravnanja (zakoni) oblikujejo v parlamentu. Na vsebino sprejetih zakonov poleg družbene klime, ki nam ni naklonjena, močno vplivajo pritiski interesnih skupin, ki imajo pri tem toliko glasu, kolikor so močni in organizirani.
Realno gledano smo pri obstoječi zakonodajo glede na razsutost strelske scene izjemno dobro prišli skozi, pa še pri tem smo se šlepali na močnem lovskem lobiju, saj se interesi lovcev v določenih segmentih pokrivajo z našimi.
Najmanj, kar se v sodobni družbi pričakuje od skupine ljudi, ki imajo nek skupni interes je, da se vsaj za potrebe urejanja legalnega okvirja za izvajanje tega interesa ustrezno organizirajo. Politika je kruta zadeva, če se družbena skupina ne zmore organizirati in artikulirati svojih interesov, jo bodo drugi, bolj organizirani interesi pač pogazili. Dokler bomo strelci svoje interese izražali prek posameznikov, ne bo uspeha. Pisanje poslancem ob vsem spoštovanju do tistih, ki vsaj poskušajo, prav tako ni produktivno. Še najbolj neumni poslanci so že davnaj pogruntali, da jih prav nič ne stane, če povozijo interes razbite skupine posameznikov. Prav tako ne bo uspeha, dokler bomo zviška gledali na lovce, prijavljali kršitve biatloncev in si na vrat nakopali sovražnike tam, kjer bi morali imeli zaveznike.
Dokler bomo vehementno zagovarjali splošno pravico do orožja, ne bomo imeli podpore okolice, saj se ljudje upravičeno bojijo ameriških statistik na naših ulicah. Pravica do orožja, kot jo razumejo v ZDA, pripelje do hitrega povečanja števila incidentov, kar je lepo razvidno iz statistik. Veliko bolj varen je evropski pristop, saj dostop do orožja pogojuje z vrsto meril, ki v veliki meri izločijo problematične osebke. Ena redkih koristnih zadev, ki sem jih izluščil iz leta, zabitega v vojski, je, da se večino družimo le z ljudmi, ki so nam bolj ali manj podobni. Na podlagi omejenega vpogleda v populacijo si večinoma napačno predstavljamo celoto. V vojski sem prvič in verjetno zadnjič v življenju videl skoraj popoln presek populacije. Ne daj bog, da bi vsi imeli pravico do orožja. Če hočemo preživeti v družbi, v kateri se velika večina slabo počuti ob omembi orožja, sem mi zdi noro dražiti ljudi z ameriškimi pravicami.
Ker je družba, vključno s strelci, politično razklana, je popolnoma neprimerno nastopati s kakršnekoli politične platforme in opletati z liberalci, konzervativci, levičarji, desničarji in podobnim. V tej luči je izjemno nevarno tudi kupovanje naklonjenosti z navezovanem na eno politično opcijo.
Skratka, uspeh vidim le v organizirani skupini, ki nastopa enotno s pozicije: mi smo športni strelci, politika nas zanima le izven strelske dejavnosti, zavedamo se svoje odgovornosti v zvezi s posedovanjem orožja, ohranjamo in širimo kulturo varne uporabe orožja, naše znanje je neprecenljivo v primeru ogrožanja države, izjemno vestno skrbimo za lastno varnost in varnost vseh, ki pridejo v stik z našo dejavnostjo, za uspešno izvajanje dejavnosti pa potrebujemo takle zakonski okvir: …
Ali nam bo to uspelo pa sem glede na to, da se izven IPSC ne moremo dogovoriti niti o enotnih tarčah in o resnem tekmovanju, rahlo skeptičen. Zaenkrat je edina stvar, ki nas poleg orožja povezuje, prav ta forum. Mogoče bi bilo res treba prek foruma ugotoviti najmanjši skupni imenovalec in se organizirati. Iurium humanorum je poskušal, pa je žal manjkalo konstruktivnih odzivov.
Lep pozdrav, Marko
Živimo v družbi, v kateri se pravila ravnanja (zakoni) oblikujejo v parlamentu. Na vsebino sprejetih zakonov poleg družbene klime, ki nam ni naklonjena, močno vplivajo pritiski interesnih skupin, ki imajo pri tem toliko glasu, kolikor so močni in organizirani.
Realno gledano smo pri obstoječi zakonodajo glede na razsutost strelske scene izjemno dobro prišli skozi, pa še pri tem smo se šlepali na močnem lovskem lobiju, saj se interesi lovcev v določenih segmentih pokrivajo z našimi.
Najmanj, kar se v sodobni družbi pričakuje od skupine ljudi, ki imajo nek skupni interes je, da se vsaj za potrebe urejanja legalnega okvirja za izvajanje tega interesa ustrezno organizirajo. Politika je kruta zadeva, če se družbena skupina ne zmore organizirati in artikulirati svojih interesov, jo bodo drugi, bolj organizirani interesi pač pogazili. Dokler bomo strelci svoje interese izražali prek posameznikov, ne bo uspeha. Pisanje poslancem ob vsem spoštovanju do tistih, ki vsaj poskušajo, prav tako ni produktivno. Še najbolj neumni poslanci so že davnaj pogruntali, da jih prav nič ne stane, če povozijo interes razbite skupine posameznikov. Prav tako ne bo uspeha, dokler bomo zviška gledali na lovce, prijavljali kršitve biatloncev in si na vrat nakopali sovražnike tam, kjer bi morali imeli zaveznike.
Dokler bomo vehementno zagovarjali splošno pravico do orožja, ne bomo imeli podpore okolice, saj se ljudje upravičeno bojijo ameriških statistik na naših ulicah. Pravica do orožja, kot jo razumejo v ZDA, pripelje do hitrega povečanja števila incidentov, kar je lepo razvidno iz statistik. Veliko bolj varen je evropski pristop, saj dostop do orožja pogojuje z vrsto meril, ki v veliki meri izločijo problematične osebke. Ena redkih koristnih zadev, ki sem jih izluščil iz leta, zabitega v vojski, je, da se večino družimo le z ljudmi, ki so nam bolj ali manj podobni. Na podlagi omejenega vpogleda v populacijo si večinoma napačno predstavljamo celoto. V vojski sem prvič in verjetno zadnjič v življenju videl skoraj popoln presek populacije. Ne daj bog, da bi vsi imeli pravico do orožja. Če hočemo preživeti v družbi, v kateri se velika večina slabo počuti ob omembi orožja, sem mi zdi noro dražiti ljudi z ameriškimi pravicami.
Ker je družba, vključno s strelci, politično razklana, je popolnoma neprimerno nastopati s kakršnekoli politične platforme in opletati z liberalci, konzervativci, levičarji, desničarji in podobnim. V tej luči je izjemno nevarno tudi kupovanje naklonjenosti z navezovanem na eno politično opcijo.
Skratka, uspeh vidim le v organizirani skupini, ki nastopa enotno s pozicije: mi smo športni strelci, politika nas zanima le izven strelske dejavnosti, zavedamo se svoje odgovornosti v zvezi s posedovanjem orožja, ohranjamo in širimo kulturo varne uporabe orožja, naše znanje je neprecenljivo v primeru ogrožanja države, izjemno vestno skrbimo za lastno varnost in varnost vseh, ki pridejo v stik z našo dejavnostjo, za uspešno izvajanje dejavnosti pa potrebujemo takle zakonski okvir: …
Ali nam bo to uspelo pa sem glede na to, da se izven IPSC ne moremo dogovoriti niti o enotnih tarčah in o resnem tekmovanju, rahlo skeptičen. Zaenkrat je edina stvar, ki nas poleg orožja povezuje, prav ta forum. Mogoče bi bilo res treba prek foruma ugotoviti najmanjši skupni imenovalec in se organizirati. Iurium humanorum je poskušal, pa je žal manjkalo konstruktivnih odzivov.
Lep pozdrav, Marko