03-05-2016, 07:31
Tudi sam se strinjam z ugotovitvami nekaterih, da je sedanji koncept zasnovan na izhodiščih, ki bodo v tem krogu spremenjenja zakonodaje ter v vseh bodočih, prinašali vedno nove in nove omejitve. Da bo do novi omejitev prihajalo, sem trdno prepričan, saj je to povezano z izhodišči na katerih zagovorniki zaostrovanja orožne zakonodaje temeljijo svoja prizadevanja, prav tako pa se koncept lahko opazuje skozi časovno v nacionalnih zakonodajah nekaterih držav, ki imajo že sedaj v veljavi visoko raven restriktivnosti na tem področju.
Čeravno se v določeni meri strinjam, da je orožna zakonodaja povezana tudi z nekaterimi drugimi družbenimi procesi pa sam zagovarjam pristop v katerem se vendarle poizkuša nekoliko zožiti razpravo na orožno področje in ga ne nebrzdano širiti, še posebej ne na način, ki začenja posegati na področje teorij zarote.
S tezo, da bi sprejetje prekomerno restriktivne zakonodaje povzročila izrazito rast črnega trga, kar nedvomno ne bi smelo biti v interesu niti zakonodajen, niti izvršilne veje oblasti. Verjetnost povečanja obsega črnega trga v primeru sprejema izrazito rigorozne orožne zakonodaje se strinjajo celo predstavniki iz vrst varnostnih organov, kar so tudi že javno izrazili.
S tezo, ki jo je zapisal Mato, da nekateri, ki zagovarjajo močno omejevanje na orožnem področju, dejansko mislijo, da s tem skrbijo za javni interes, se v celoti strinjam. Nedvomno obstajajo tudi posamezniki, ki jim je tak koncept del njihovih političnih prizadevanj ter osebnega prepričanja, nemara imajo nekateri celo kake skrite cilje, bi se pa pridružil stališču, da marsikdo v politiki poizkuša iskati rešitve na nekatere čisto realne družbene probleme. V primeru orožne zakonodaje to pomeni uvajanje večjih omejitev. V politiki je močno prisoten tudi »čredni nagon«, saj se večina v svojih stališčih ne želi oddaljiti od svoje skupine.
Kar se tiče omejevanja je moje stališče dokaj preprosto. Zakonodajalec bi se moral tega lotiti s tresočo roko. Omejitve sicer lahko so, vendar je pri tem potrebno upoštevati dva pomembna dejavnika v pravu; pravilo nujnosti, pravilo sorazmernosti, ne nazadnje pa tudi uresničljivosti sprejetih rešitev. Tako sam možnost, da bi obstoječim posestnikom nekaj pustili, prepovedali pa nove nakupe, ali morda razmišljali v smeri prisilnih odkupov, ipd., nikakor ne podpiram. Gre za docela zgrešen pristop, ki po mojem mnenju krši osnovna pravna načela.
O možnosti prekvalifikacij in samih kategorij sem že pisal, zato se ne bi ponavljal (sedanje kategorije neprimerne, prekategorizacija znotraj njih mogoča, vendar najverjetneje uresničljiva le z uporabo pravnih sredstev – če bi do tega prišlo bi bilo poenoteno pravno zastopanje še kako uporabna rešitev).
Zakonodajni postopek na ravni EU je sila kompleksen, V principu gre za trilateralo med evropsko komisijo, Svetom Evrope in evropskim parlamentom. V okviru slednjih dveh pa deluje tudi vrsta podskupin, ki pokrivajo določena področja; v primeru parlamenta je nosilec odpor IMCO. Ob upoštevanju tega in različnih stališč je v tej fazi preuranjeno sklepati katere od predlaganih rešitev bi se znale znajti v končnem besedilu.
S pogledom, ki ga je v zgornji povezavi zapisal Čeh, se sicer lahko strinjam, žal pa po mojem mnenju postavlja v ospredje nekatera napačna izhodišča. Nedvomno je prav, da se jasno izpostavi dejstvo, da »nasprotniki posesti« po svojem bistvu niso nepristranski, temveč to odraža njihovo osebno prepričanje. Del, ki v tej razpravi manjka je ponuditi alternativo, ki bi naslavljala realne družbene probleme, pri tem pa ne postavljala neučinkovite pravne omejitve. Nedvomno pa razprava dobro ponazori izredno dobro organiziranost in sistematičnost »nasprotnikov orožja«, saj se v primerjavi z njimi lahko zelo dobro vidi izrazit primanjkljaj na tem področju pri »zagovornikih orožja«.
Čeravno se v določeni meri strinjam, da je orožna zakonodaja povezana tudi z nekaterimi drugimi družbenimi procesi pa sam zagovarjam pristop v katerem se vendarle poizkuša nekoliko zožiti razpravo na orožno področje in ga ne nebrzdano širiti, še posebej ne na način, ki začenja posegati na področje teorij zarote.
S tezo, da bi sprejetje prekomerno restriktivne zakonodaje povzročila izrazito rast črnega trga, kar nedvomno ne bi smelo biti v interesu niti zakonodajen, niti izvršilne veje oblasti. Verjetnost povečanja obsega črnega trga v primeru sprejema izrazito rigorozne orožne zakonodaje se strinjajo celo predstavniki iz vrst varnostnih organov, kar so tudi že javno izrazili.
S tezo, ki jo je zapisal Mato, da nekateri, ki zagovarjajo močno omejevanje na orožnem področju, dejansko mislijo, da s tem skrbijo za javni interes, se v celoti strinjam. Nedvomno obstajajo tudi posamezniki, ki jim je tak koncept del njihovih političnih prizadevanj ter osebnega prepričanja, nemara imajo nekateri celo kake skrite cilje, bi se pa pridružil stališču, da marsikdo v politiki poizkuša iskati rešitve na nekatere čisto realne družbene probleme. V primeru orožne zakonodaje to pomeni uvajanje večjih omejitev. V politiki je močno prisoten tudi »čredni nagon«, saj se večina v svojih stališčih ne želi oddaljiti od svoje skupine.
Kar se tiče omejevanja je moje stališče dokaj preprosto. Zakonodajalec bi se moral tega lotiti s tresočo roko. Omejitve sicer lahko so, vendar je pri tem potrebno upoštevati dva pomembna dejavnika v pravu; pravilo nujnosti, pravilo sorazmernosti, ne nazadnje pa tudi uresničljivosti sprejetih rešitev. Tako sam možnost, da bi obstoječim posestnikom nekaj pustili, prepovedali pa nove nakupe, ali morda razmišljali v smeri prisilnih odkupov, ipd., nikakor ne podpiram. Gre za docela zgrešen pristop, ki po mojem mnenju krši osnovna pravna načela.
O možnosti prekvalifikacij in samih kategorij sem že pisal, zato se ne bi ponavljal (sedanje kategorije neprimerne, prekategorizacija znotraj njih mogoča, vendar najverjetneje uresničljiva le z uporabo pravnih sredstev – če bi do tega prišlo bi bilo poenoteno pravno zastopanje še kako uporabna rešitev).
Zakonodajni postopek na ravni EU je sila kompleksen, V principu gre za trilateralo med evropsko komisijo, Svetom Evrope in evropskim parlamentom. V okviru slednjih dveh pa deluje tudi vrsta podskupin, ki pokrivajo določena področja; v primeru parlamenta je nosilec odpor IMCO. Ob upoštevanju tega in različnih stališč je v tej fazi preuranjeno sklepati katere od predlaganih rešitev bi se znale znajti v končnem besedilu.
S pogledom, ki ga je v zgornji povezavi zapisal Čeh, se sicer lahko strinjam, žal pa po mojem mnenju postavlja v ospredje nekatera napačna izhodišča. Nedvomno je prav, da se jasno izpostavi dejstvo, da »nasprotniki posesti« po svojem bistvu niso nepristranski, temveč to odraža njihovo osebno prepričanje. Del, ki v tej razpravi manjka je ponuditi alternativo, ki bi naslavljala realne družbene probleme, pri tem pa ne postavljala neučinkovite pravne omejitve. Nedvomno pa razprava dobro ponazori izredno dobro organiziranost in sistematičnost »nasprotnikov orožja«, saj se v primerjavi z njimi lahko zelo dobro vidi izrazit primanjkljaj na tem področju pri »zagovornikih orožja«.