14-04-2016, 19:43
Da se na področju prizadevanj za zavrnitev predlogov EK, oziroma sprejetja takšne orožne zakonodaje, ki bi bila kakovostna, ne stori dovolj, sem že pisal, zato se ne bom ponavljal. Je pa iz pisanja nekaterih očitno, da obstaja določen razkorak v videnju stanja in izhaja iz nekoliko različnega pogleda na sama razmerja deležnikov.
Orožna zakonodaja bi morala pokrivati področje posesti orožja (o temeljnih izhodiščih le te sem že pisal) in po svojem bistvu ni povezana ne s športom, ne z lovstvom, ki ju morajo urejati področni zakoni, čeprav obstoječa zakonodaja to nekoliko meša. Lovstvo in športno strelstvo sta sicer pomembni, vendar le dve področji pri katerih se strelno orožje uporablja. Poleg njiju so še druge skupine civilnih uporabnikov, ki imajo, oziroma bi imele legitimno pravico posedovati strelno orožje. Skupine, ki jih že obstoječa zakonodaja priznava so zbiralci, tisti, ki strelno orožje posedujejo za samoobrambo, industrija varovanja, industrija strelišč, filmska industrija, ipd., nekako pa ne gre zanemariti niti skupin, ki jih obstoječa zakonodaja ne priznava, kot so na primer rekreativni strelci, izobraževalne ustanove, gospodarski subjekti, ki niso povezani z proizvodnjo orožja, so pa s tem tesno povezani njihovi izdelki, ipd.
Ne priznavanje nekaterih izmed njih je privedlo do situacije, ko sistem prave »rekreativne strelce« nekako sili v okrilje različnih klubov in zvez, kar je samo po sebi nesmisel. Lovstvo naj se ukvarja z razvojem področja lova, športni klubi s področjem razvoja športnega strelstva, obe in še skupine iz prejšnjega odstavka pa združuje dejstvo, da imajo legitimen interes posedovati strelno orožje.
Iz izjave, da naj se posameznik včlani v športni klub (lovce?), če želi biti informiran o aktualnem dogajanju na področju sprejemanja zakonodaje, ali nemara celo sodelovati pri poizkusih sanacije razmer, po moji oceni jasno kaže na nekoliko zgrešen pogled na problematiko. Strelske in lovske organizacije bi lahko zaradi svojega pomena nedvomno pripomogle k reševanju nastale zagate. Njihova sedanja prizadevanja za to ter predvsem prizadevanja njihovih izpostavljenih članov, si vsekakor zaslužijo priznanje, nikakor pa se rešitev ne bi smelo iskati le v teh okvirih.
Ravno zaradi tega sam zagovarjam tezo, da bi morala obstajati nekakšna širša interesna povezava zastavljena kar čim bolj odprto in poizkusiti upoštevati interese kar največjega števila potencialno zainteresiranih skupin in posameznikov, tudi tistih, ki sedaj nimajo pravega glasu. Koncept bi moral biti zastavljen tako, da je vključujoč za vse, ki to želijo in na način, da se v kar čim večji meri izkoristi vse, ki lahko, oziroma so pripravljeni pomagati. V sedanji zmedi močnejše skupine poizkušajo nekako rešiti svoje težave (z različnimi možnostmi uspeha), manjši in manj zastopane pa bodo neizbežno potegnile kratko, saj bodo sprejeli zanje neugodne zakonodajne rešitve.
Zanimivo je, da imajo države z ne ravno zanemarljivim številom posestnikov strelnega orožja in z dokaj dobro družbeno sprijetostjo posesti le tega, relativno močne krovne organizacije v katerih se zbirajo vsi civilni posestniki strelnega orožja (po nekod celo z močnimi povezavami z institucionalnimi) in njihovi podporniki, v Sloveniji pa tega očitno ne potrebujemo. Očitno je zadovoljstvo nad sedanjim stanjem popolno, vprašanje pa je, kakšna bo prihodnost ob upoštevanju sedanjih tendenc.
Orožna zakonodaja bi morala pokrivati področje posesti orožja (o temeljnih izhodiščih le te sem že pisal) in po svojem bistvu ni povezana ne s športom, ne z lovstvom, ki ju morajo urejati področni zakoni, čeprav obstoječa zakonodaja to nekoliko meša. Lovstvo in športno strelstvo sta sicer pomembni, vendar le dve področji pri katerih se strelno orožje uporablja. Poleg njiju so še druge skupine civilnih uporabnikov, ki imajo, oziroma bi imele legitimno pravico posedovati strelno orožje. Skupine, ki jih že obstoječa zakonodaja priznava so zbiralci, tisti, ki strelno orožje posedujejo za samoobrambo, industrija varovanja, industrija strelišč, filmska industrija, ipd., nekako pa ne gre zanemariti niti skupin, ki jih obstoječa zakonodaja ne priznava, kot so na primer rekreativni strelci, izobraževalne ustanove, gospodarski subjekti, ki niso povezani z proizvodnjo orožja, so pa s tem tesno povezani njihovi izdelki, ipd.
Ne priznavanje nekaterih izmed njih je privedlo do situacije, ko sistem prave »rekreativne strelce« nekako sili v okrilje različnih klubov in zvez, kar je samo po sebi nesmisel. Lovstvo naj se ukvarja z razvojem področja lova, športni klubi s področjem razvoja športnega strelstva, obe in še skupine iz prejšnjega odstavka pa združuje dejstvo, da imajo legitimen interes posedovati strelno orožje.
Iz izjave, da naj se posameznik včlani v športni klub (lovce?), če želi biti informiran o aktualnem dogajanju na področju sprejemanja zakonodaje, ali nemara celo sodelovati pri poizkusih sanacije razmer, po moji oceni jasno kaže na nekoliko zgrešen pogled na problematiko. Strelske in lovske organizacije bi lahko zaradi svojega pomena nedvomno pripomogle k reševanju nastale zagate. Njihova sedanja prizadevanja za to ter predvsem prizadevanja njihovih izpostavljenih članov, si vsekakor zaslužijo priznanje, nikakor pa se rešitev ne bi smelo iskati le v teh okvirih.
Ravno zaradi tega sam zagovarjam tezo, da bi morala obstajati nekakšna širša interesna povezava zastavljena kar čim bolj odprto in poizkusiti upoštevati interese kar največjega števila potencialno zainteresiranih skupin in posameznikov, tudi tistih, ki sedaj nimajo pravega glasu. Koncept bi moral biti zastavljen tako, da je vključujoč za vse, ki to želijo in na način, da se v kar čim večji meri izkoristi vse, ki lahko, oziroma so pripravljeni pomagati. V sedanji zmedi močnejše skupine poizkušajo nekako rešiti svoje težave (z različnimi možnostmi uspeha), manjši in manj zastopane pa bodo neizbežno potegnile kratko, saj bodo sprejeli zanje neugodne zakonodajne rešitve.
Zanimivo je, da imajo države z ne ravno zanemarljivim številom posestnikov strelnega orožja in z dokaj dobro družbeno sprijetostjo posesti le tega, relativno močne krovne organizacije v katerih se zbirajo vsi civilni posestniki strelnega orožja (po nekod celo z močnimi povezavami z institucionalnimi) in njihovi podporniki, v Sloveniji pa tega očitno ne potrebujemo. Očitno je zadovoljstvo nad sedanjim stanjem popolno, vprašanje pa je, kakšna bo prihodnost ob upoštevanju sedanjih tendenc.