04-05-2016, 08:46
(Ta prispevek je bil nazadnje popravljen: 04-05-2016, 08:53 od Iurium humanorum.)
@Backjon
S komisijo se strinjam, da je številka 10 000 sama po sebi tragična. Pri tem pa sem že ob komentiranju prvega nastopa predstavnika komisije pred pristojnim odborom omenil izrazito pomanjkanje strokovnega pristopa v zvezi s to Nikdar ni bilo predstavljeno kaj je bilo v omenjenih številkah zajetega, katere države naj bi bile v njih zajete, v zgoraj objavljam pismu komisarke Bieńkowske je govora o oceni, ipd. Glede na relativno nizko število sam menim, da vanjo niso vključeni samomori.
Načeloma nobene smrti ni primerno pavšalno zavreči, kot nepomembne, prav tako pa je res tudi to, da 1000 primerov na ~508 milijonov Evropejcev pomeni ~0,0000019685% celotnega prebivlastva. Zgolj za primerjavo, leta 2001 je v EU (manj članic) na cestah umrlo kar 54900 ljudi, leta 2014 pa je ta številka padla na 25900, kar bi pomenilo 0,00051% celotnega prebivalstva, ali zapisano drugače 25900% več, kot s strelnim orožjem. Kot lahko vidimo ne gre za problematiko, ki ni istega ranga.
Nedvomno bi bilo zaželeno, da se takšne podatke dodobra preuči in izsledke uporabi v iskanju primernih rešitev. Tudi zaradi tega sem pri organiziranosti združenja omenil potrebo po različnih delovnih skupinah, saj je le tako mogoče zagotoviti ustrezno strokovnost.
Morda le še to. Sam menim ,da bi se veljalo izogibati izrazom vojaško orožje, ki je na eni strani težko opredeljiv, na drugi pa marsikomu vzbuja negativne občutke. Vsekakor pa tako razvrščanje ustvarja okoliščine za takšna in drugačna nesmiselna prepovedovanja. Švicarji, ki so del obrambnega sistema imajo doma avtomatsko orožje (samo-polnilno ognjeno strelno orožje, ki omogoča posamičen, ali avtomatski režim ognja).
@Petgun
Koncept, ki ga med drugim zagovarja tudi EK, je v nekaterih okoljih pripeljalo do prav takih absurdov, kjer se problematizira posest običajnega noža. Nož je nedvomno potencialno nevarno sredstvo, njegova prepoved zaradi drugih elementov pa nesmiselna (velika dostopnost v družbenem okolju, nujnost za funkcioniranje družbe, enostavnost izdelave, ipd.).
Vsekakor bi se veljalo poigrati z opredelitvijo tistih dejavnikov zaradi katerih je nekaj bolj potencialno nevarno, kot nekaj drugega. Na ta način bi kaj hitro zmanjšali možnost ribarjenja v kalnem, kar je sedaj primer, ko se stvari arbitrarno »določi« »za posebej nevarne« (primer razmišljanja EK).
@Kristian
Omenjeni odkriva zanimiv vpogled v način razmišljanja nekaterih posameznikov.
Morda zanimiv primer. Pred leti se je neka ameriška sodnica, tako v svojem profesionalnem delu, kot tudi politiki angažiranosti, jasno opredeljevala proti sprejemljivosti uporabe orožja za potrebe samoobrambe. Splet okoliščin je nanesel, da je skupina mladih vdrla v njeno hišo; njej je uspelo pobegniti, njenemu možu ne. Zatekla se je k bližnjim sosedom od koder je poklicala policijo pri tem pa je navedla dva dejavnika; poudarila je svoj poseben pomen, kot sodnice, skladno s tem pa zahtevala, da na intervencijo ne pošljejo lokalne policije temveč dobro opremljeno državno policijo (state police). S tem svojim dejanjem je nedvomno jasno pokazala kakšen je njen pravi odnos do uporabe nasilja za reševanje problemov.
P.S.
Sam v diskusijo o posesti orožja ne bi mešal tudi diskusije povezane s samoobrambo. Zadevi namreč pravno gledano nista neposredno povezani, vsebinsko pa obe predstavljata dokaj kompleksni vprašanji, ki imata lastnost velikega razdvajanja javnosti.
S komisijo se strinjam, da je številka 10 000 sama po sebi tragična. Pri tem pa sem že ob komentiranju prvega nastopa predstavnika komisije pred pristojnim odborom omenil izrazito pomanjkanje strokovnega pristopa v zvezi s to Nikdar ni bilo predstavljeno kaj je bilo v omenjenih številkah zajetega, katere države naj bi bile v njih zajete, v zgoraj objavljam pismu komisarke Bieńkowske je govora o oceni, ipd. Glede na relativno nizko število sam menim, da vanjo niso vključeni samomori.
Načeloma nobene smrti ni primerno pavšalno zavreči, kot nepomembne, prav tako pa je res tudi to, da 1000 primerov na ~508 milijonov Evropejcev pomeni ~0,0000019685% celotnega prebivlastva. Zgolj za primerjavo, leta 2001 je v EU (manj članic) na cestah umrlo kar 54900 ljudi, leta 2014 pa je ta številka padla na 25900, kar bi pomenilo 0,00051% celotnega prebivalstva, ali zapisano drugače 25900% več, kot s strelnim orožjem. Kot lahko vidimo ne gre za problematiko, ki ni istega ranga.
Nedvomno bi bilo zaželeno, da se takšne podatke dodobra preuči in izsledke uporabi v iskanju primernih rešitev. Tudi zaradi tega sem pri organiziranosti združenja omenil potrebo po različnih delovnih skupinah, saj je le tako mogoče zagotoviti ustrezno strokovnost.
Morda le še to. Sam menim ,da bi se veljalo izogibati izrazom vojaško orožje, ki je na eni strani težko opredeljiv, na drugi pa marsikomu vzbuja negativne občutke. Vsekakor pa tako razvrščanje ustvarja okoliščine za takšna in drugačna nesmiselna prepovedovanja. Švicarji, ki so del obrambnega sistema imajo doma avtomatsko orožje (samo-polnilno ognjeno strelno orožje, ki omogoča posamičen, ali avtomatski režim ognja).
@Petgun
Koncept, ki ga med drugim zagovarja tudi EK, je v nekaterih okoljih pripeljalo do prav takih absurdov, kjer se problematizira posest običajnega noža. Nož je nedvomno potencialno nevarno sredstvo, njegova prepoved zaradi drugih elementov pa nesmiselna (velika dostopnost v družbenem okolju, nujnost za funkcioniranje družbe, enostavnost izdelave, ipd.).
Vsekakor bi se veljalo poigrati z opredelitvijo tistih dejavnikov zaradi katerih je nekaj bolj potencialno nevarno, kot nekaj drugega. Na ta način bi kaj hitro zmanjšali možnost ribarjenja v kalnem, kar je sedaj primer, ko se stvari arbitrarno »določi« »za posebej nevarne« (primer razmišljanja EK).
@Kristian
Omenjeni odkriva zanimiv vpogled v način razmišljanja nekaterih posameznikov.
Morda zanimiv primer. Pred leti se je neka ameriška sodnica, tako v svojem profesionalnem delu, kot tudi politiki angažiranosti, jasno opredeljevala proti sprejemljivosti uporabe orožja za potrebe samoobrambe. Splet okoliščin je nanesel, da je skupina mladih vdrla v njeno hišo; njej je uspelo pobegniti, njenemu možu ne. Zatekla se je k bližnjim sosedom od koder je poklicala policijo pri tem pa je navedla dva dejavnika; poudarila je svoj poseben pomen, kot sodnice, skladno s tem pa zahtevala, da na intervencijo ne pošljejo lokalne policije temveč dobro opremljeno državno policijo (state police). S tem svojim dejanjem je nedvomno jasno pokazala kakšen je njen pravi odnos do uporabe nasilja za reševanje problemov.
P.S.
Sam v diskusijo o posesti orožja ne bi mešal tudi diskusije povezane s samoobrambo. Zadevi namreč pravno gledano nista neposredno povezani, vsebinsko pa obe predstavljata dokaj kompleksni vprašanji, ki imata lastnost velikega razdvajanja javnosti.