03-05-2016, 10:11
(Ta prispevek je bil nazadnje popravljen: 03-05-2016, 10:16 od Iurium humanorum.)
Splošno sprejeta (osebno menim, da tudi logična) je teza, da si določeni družbeno problematični posamezniki najmanj želijo, da bi oblasti opozorili na sebe, ali svoje delovanje.
V primeru teroristov pomeni nakup (načeloma sredstva zainteresiranim ponudijo kriminalne organizacije), ali transport nelegalnega orožja (pravna definicija), posest s strani nelegalnih posestnikov (pravna definicija), dodatno tveganje. Glede na pragmatičnost, se bodo slednji nedvomno odločili za tisto možnost, ki zanje predstavlja manjše tveganje. Ker velika večina do nekaterih vrst orožij, ki so zakonsko regulirane, ne more priti, se odloči za uporabo alternativnih sredstev (primer napadov v VB z mačetami, primer uporabe vozila, kot sredstva – zadnji v Izraelu lani, izdelava eksplozivov iz dosegljivih snovi – odmeven primer domačega terorista v ZDA), ali tvega z protizakonitim pridobivanjem (območja bivših spopadov, slabo organizirane države, ostanki pomoči »zmernim upornikom«, ipd.).
Sedanja praksa je pokazala, da se teroristi večinoma resda odločajo za nelegalno metodo pridobivanja sredstev (izjema je bil Breivik). Moja trditev na kateri stojim je, da bi se, v kolikor bila zakonodaja dovolj liberalna, da bi omogočala nakup tudi takim posameznikom, marsikdo izmed njih odločil za legalno pridobitev orožja, kar bi predstavljalo sistemski problem. Ravno v tem je po mojem mnenju bistvo kakovostne orožne zakonodaje; neprimernim posestnikom onemogočiti, da bi na legalen način pridobili/posedovali orožje, na drugi strani pa preostanku populacije postavlja kar čim manj ovir, predvsem pa ne takšnih, ki so le same sebi namen. Sedaj smo soočeni z obratno situacijo, kjer je že pri sedanji zakonodaji vpliv na neproblematične velik, na problematične pa marsikatero pravilo nima nikakršnega, sedaj predlagane spremembe pa ta princip vodijo le še v večji absurd.
V svojem pisanju nisem nikjer navedel, da so legalni posestniki družbeni problem (bi bili lahko v kolikor orožna zakonodaja ne bi imela ustreznih pravil). V svojih prejšnjih objavah sem le zapisal, da se družba sooča z določenimi družbenimi problemi, mednje pa spada tudi to, da se za izvajanje družbeno problematičnih dejanja uporablja sredstva, ki jih uvrščamo med orožja. Nelegalna posest orožja po mojem mnenju je problem (ki pa ni rešljiv le, ali predvsem, z orožno zakonodajo).
Tudi sam se strinjam, da predstavlja »posebna obravnava« orožja v primerjavi z ostalimi bolj običajnimi sredstvi docela izkrivljeno podobo resničnosti. Orožje je potencialno nevarno sredstvo, vendar v marsičem docela primerljivo z bolj običajnimi sredstvi iz naše okolice. Izvzemanje tako ni temelječe na dejstvih in razumu, temveč emocijah, kar ni primeren pristop k pravnemu urejanju področja.
P.S.
Nekako se ne morem znebiti občutka, da se marsikdaj kak komentar objavi po nekoliko površnem branju besedila in v teh venomer išče elemente na podlagi katerih bi se nečemu "ostro nasprotovalo", še posebej v kolikor razmišljanje poizkuša problematiko osvetliti na nekoliko bolj kompleksen način in se oddaljiti od vsesplošnega posploševanja.
V primeru teroristov pomeni nakup (načeloma sredstva zainteresiranim ponudijo kriminalne organizacije), ali transport nelegalnega orožja (pravna definicija), posest s strani nelegalnih posestnikov (pravna definicija), dodatno tveganje. Glede na pragmatičnost, se bodo slednji nedvomno odločili za tisto možnost, ki zanje predstavlja manjše tveganje. Ker velika večina do nekaterih vrst orožij, ki so zakonsko regulirane, ne more priti, se odloči za uporabo alternativnih sredstev (primer napadov v VB z mačetami, primer uporabe vozila, kot sredstva – zadnji v Izraelu lani, izdelava eksplozivov iz dosegljivih snovi – odmeven primer domačega terorista v ZDA), ali tvega z protizakonitim pridobivanjem (območja bivših spopadov, slabo organizirane države, ostanki pomoči »zmernim upornikom«, ipd.).
Sedanja praksa je pokazala, da se teroristi večinoma resda odločajo za nelegalno metodo pridobivanja sredstev (izjema je bil Breivik). Moja trditev na kateri stojim je, da bi se, v kolikor bila zakonodaja dovolj liberalna, da bi omogočala nakup tudi takim posameznikom, marsikdo izmed njih odločil za legalno pridobitev orožja, kar bi predstavljalo sistemski problem. Ravno v tem je po mojem mnenju bistvo kakovostne orožne zakonodaje; neprimernim posestnikom onemogočiti, da bi na legalen način pridobili/posedovali orožje, na drugi strani pa preostanku populacije postavlja kar čim manj ovir, predvsem pa ne takšnih, ki so le same sebi namen. Sedaj smo soočeni z obratno situacijo, kjer je že pri sedanji zakonodaji vpliv na neproblematične velik, na problematične pa marsikatero pravilo nima nikakršnega, sedaj predlagane spremembe pa ta princip vodijo le še v večji absurd.
V svojem pisanju nisem nikjer navedel, da so legalni posestniki družbeni problem (bi bili lahko v kolikor orožna zakonodaja ne bi imela ustreznih pravil). V svojih prejšnjih objavah sem le zapisal, da se družba sooča z določenimi družbenimi problemi, mednje pa spada tudi to, da se za izvajanje družbeno problematičnih dejanja uporablja sredstva, ki jih uvrščamo med orožja. Nelegalna posest orožja po mojem mnenju je problem (ki pa ni rešljiv le, ali predvsem, z orožno zakonodajo).
Tudi sam se strinjam, da predstavlja »posebna obravnava« orožja v primerjavi z ostalimi bolj običajnimi sredstvi docela izkrivljeno podobo resničnosti. Orožje je potencialno nevarno sredstvo, vendar v marsičem docela primerljivo z bolj običajnimi sredstvi iz naše okolice. Izvzemanje tako ni temelječe na dejstvih in razumu, temveč emocijah, kar ni primeren pristop k pravnemu urejanju področja.
P.S.
Nekako se ne morem znebiti občutka, da se marsikdaj kak komentar objavi po nekoliko površnem branju besedila in v teh venomer išče elemente na podlagi katerih bi se nečemu "ostro nasprotovalo", še posebej v kolikor razmišljanje poizkuša problematiko osvetliti na nekoliko bolj kompleksen način in se oddaljiti od vsesplošnega posploševanja.